Ko je bilo pri nas kopno in toplo, sva pri severnih sosedih
poiskala sneg, nekaj malega ledu in veter ter mraz. In si pričarala zimo.
Tokrat pa, ko je pri nas precej nizko pobeljeno in je precej
hladno in zna biti, da tudi malce piha, sva odrinila k zahodnim sosedom in
poiskala kopne poti, sonce in toploto. In si pričarala pomlad.
Najina pot se je pričela v Huminu, nedaleč od katedrale.
Sprehodila sva se skozi galerije, pravzaprav neke vrste tunel, in se takoj za
njim usmerila levo, na pot št.716.
 |
| že skozi galerijo, pogled nazaj |
 |
| začetek najine poti |
Pot je bila lepa, mulatjeri podobna. In ker je listje že
odpadlo, sva bila deležna tudi krasnih razgledov skozi gosto drevje ob poti.
Bilo je toplo, sonce se je sramežljivo skrivalo za
koprenasto oblačnostjo in bila sva sama. Pogosto izbiram take poti, da sem sam.
Da sva sama. Ali vsaj, da nas ni veliko.
Vrh, na katerega sva bila namenjena, je po višini bolj grič
kot hrib. Visok je nesramno nizkih 709 m. Ker pa začneš nižje od nizkega,
na 254 m in ker se pot vmes tudi malce
spusti, se vsega skupaj nabere za 500 m
vzpona in za uradnih uro in pol hoje. Midva s princesko sva potrebovala kar dve ; bilo nama je prelepo,
da bi hitela.
Na vrh sva prispela skupaj s sončkom. Pravzaprav naju je
sonček prehitel za kako minutko in naju pričakal na vrhu.
Po vrnitvi v dolino sva se sprehodila še po Huminu in vzela
slovo, ko je sonce začelo zahajati.
Tudi tokrat je bilo lepo. In tudi tokrat sva se imela fajn.
Ni komentarjev:
Objavite komentar