Pot naju vodi skozi Čento, Žumaje in Malamazerjo do Štele, kjer pri cerkvi pustiva vozilo.
Neverjetno toplo je ; v kratkih rokavih začnem potep devetindvajsetega dne v decembru. A se že ovinek ali dva višje ogrnem, to je topleje oblečem. Če je že sonce spomladansko toplo, je vsaj vetrc zimsko hladen.
V zaselku Michs, streljaj oddaljen od izhodišča, zapustiva asfaltno cesto in stopiva na markirano pot. Le ta naju pripelje na greben, hrbet, kateri vodi na najin vrh. Kmalu sva pri klopci, kjer mi zastane dih. Tržič, italijanski Tržič in morje in ladje. Levo in desno in za hrbtom pa hribovje in gorovje, s snegom pokrito in s soncem obsijano. Karnijske in Julijske Alpe s svojim predalpskim svetom.
Tako lepo je, tako čudovito, da se mi od vsega lepega utrne solza sreče. In tudi princeski se očki prav posebej zasvetijo.
Počasi, da lahko dlje in globlje doživljava kar nama je dano, stopicljava proti vrhu in kmalu, kar prekmalu stopiva na njegovo teme. Ni visoka tale najina Štela, iz zemljevidov bolj kot Monte Stella znana. Skromnih 785 m so ji namerili. A vseeno sva dovolj visoko, da zmoreva pogledati proti Terski dolini, ki leži onstran Tera, ki teče pod nama. Z vrha se odpraviva na ono stran, to je po drugem hrbtu naprej navzdol. In prideva na asfaltno cesto v zaselku Boreanis, od koder je prav tako samo streljaj do izhodišča.
Brez cappuccina v Čenti bi bilo, kot da bi pozabil pritisniti piko na i. Seveda je nisem pozabil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar