Turo bi morali izpeljati minuli teden, pa nam jo je ključ zagodel. In smo se znašli in našli drugje in drugače.
Tokrat, na predzadnji dan tega leta, pa bolje kot je bilo, skorajda ne bi moglo biti.
Začeli smo pri biatlonskem centru Obertiliach v dolini Lesachtal.
Nebo je bilo sinje modro, sonce kot trobentica rumeno in sneg, veliko snega, deviško bel.
Preko mostička smo se spustili do smernih tabel, nato pa zložno in složno in ravno prav hitro začeli z vzponom proti našemu cilju. Vmes smo malce pokramljali in malce vsak zase in vsak po svoje razmišljali in premišljevali. Pot nas je vodila po gostem gozdu in le sem ter tja smo imeli možnost pokukati v dolino in na nasprotni breg. Malce pod gozdno mejo smo prišli do kočice in malce nad kočico na odprte planjave.
Naš hrib, z velikim križem na vrhu, kot je pri sosedih v navadi, je bil tik pred nami. Na dosegu roke, recimo, a so noge vseeno potrebovale še dodatno uro, da so ga dosegle.
Bilo nas je kar precej in bili smo iz razno raznih krajev in dežel. A je hrib tako posrečeno prostran, da smo se kar porazgubili na njem in gneče navkljub gneči ni bilo.
Na vrhu, pri tistem velikem križu, katerega smo zadnjo uro vzpona vseskozi imeli pred očmi, je bilo spomladansko toplo. In sonce in brezvetrje. Videl sem vse, kar sem, smo poleti prehodili. In videl sem tudi tisto, kar še želim prehoditi in presmučati.
Včasih se ti zgodi, da imaš turno muko. In drugič, da imaš urno smuko.
Tokrat je bilo tisto drugo. Veliko tistega drugega.
Fotografije: Hoher Bösring
Ni komentarjev:
Objavite komentar