Rad imam samoto.
In
manj znane hribe in bolj zakotne kraje.
In če so ti hribi in kraji malce dlje
od daleč, nič ne de.
Minulo soboto sva se iz znanega Humina povzpela na malo
znano monte Glemino, v petek pa sva se iz manj znanega Braulinsa povzpela na še
manj znani monte Brancot.
In če sva minulo soboto na samo sedemsto in še nekaj metrov
visoki Glemini zmogla narediti petsto višinskih metrov, nama jih je tokrat na tisoč in še nekaj
metrov visokem Brancotu uspelo narediti kar osemsto. Sva pač začela malo nižje in šla malo višje
kot zadnjič.
Tokrat je bila najina pot označena s št.837.
Vodila naju je po gostem gozdu, zdaj po desnem in kasneje po
levem boku hriba. Vmes je bilo nekaj strmejših odsekov in višje, malce pod
nekakšnim sedelcem, je bila tudi malce razdrta. Od sedelca do vrha je bilo na
in ob poti nekaj manjših snežišč, katera pa so nama bila bolj v zabavo kot v
nadlego. Malo pod vrhom, ko sva stopila iz redkega gozda na plano, pa naju je
na nebu pozdravilo nekaj deset beloglavih jastrebov. Čudovito.
Dolgo časa so jadrali nad nama in tudi oni so nama bili bolj zabavni kot
nadležni. Tokrat sva se s sončkom na vrhu zgrešila; imela sva ga nekaj malega
na pot navzgor in na poti navzdol, na vrhu pač ne.
Nazaj grede sva si ogledala čudovito cerkvico San Michele dei Pagani iz trinajstega stoletja.
Ko sva bila na Glemini nad Huminom, sva pogledovala preko nižine in si ogledovala Brancot. Danes, na Brancotu, sva pogledovala proti Huminu in goram nad njim.
Kdo bi vedel, kam naju bo pot v prihodnje zanesla ?
Ni komentarjev:
Objavite komentar