Ljubim svoje tišine
in v njih mala rojstva besed ;
kot od neke nezemske bližine
je lep ta robati svet.
( Trinajst pesmi , Tone
Pavček )
Ker je bil minuli snežen in
ker bo prihodnji deževen, si ga bova naredila kar sredi tedna, sva si rekla. In sva šla včeraj, v sredo,
ki je bila najina sobota, na Gradiško Turo in danes, v četrtek, na najino
nedeljo, v Abitante.
Nama je pač bilo dano, kajti
princeska je na zasluženih počitnicah in jaz na običajnem dopustu.
Da je bilo zjutraj doma več
sonca, kot v krajih, v katere sva potovala, naju ni motilo. Vedela sva, da bo
prijetno toplo. In da nas ne bo veliko.
Ker se v tistih krajih še
nisem potepal, je bila že vožnja do Gradina svojevrstno doživetje. Čudovite
vasice, lepa narava, prazne ceste . . . kot da bi bila nekje daleč, daleč . . .
Parkirala sva pri cerkvi, se
sprehodila skozi vas in pri smerokazu zavila proti Abitantom. Vaški psi, kar
nekaj njih, so lajali še dolgo zatem, ko sva zapustila vas.
Do Abitantov je vodila
makadamska cesta ; kjer se je le dalo, sva hodila tik nje po suhih, mehkih
travah. Sem ter tja sva se sprehodila tudi malce bolj vstran. . .
Bilo je prijetno toplo, pihljalo je nekaj bolj sapici kot vetrcu
podobnega in sonce je sprva prijetno svetilo in se kasneje sramežljivo skrilo
za koprenaste oblake.
Kmalu sva prispela v Abitante. Sprehodila sva se po vasici in
bližnji okolici in bila jako zadovoljna z videnim in doživetim.
Princeska je na vsak način
želela poklepetati z vaškimi kokošmi, a nekako niso našli skupnega jezika.
Pot nazaj je bila ista . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar