Kot list, v jesenskem vetru gnan, tako bežim iz dneva v dan.
Nemir, ki veje vsepovsod, mi venomer veli: odtod !
V katero se obračam smer, obstanka zame ni nikjer.
( Lili Novy )
Za devetim gorami in za devetimi vodami ... je naslednjih devet gora in devet voda. In za njimi naslednjih devet ...
Na katerikoli grič ali hrib nad Huminom se povzpneš, vidiš, da je temu res tako. Gora in voda nebroj.
Prijetnih trinajst stopinj je, ko parkiram vozilo
na sedelcu nad Bordanom. Ko izstopim,
okoli mene letajo rumeni metuljčki, na živo zeleni travi pod nogami pa je vse
polno cvetočih trobentic in zvončkov. In sonce tako lepo sije in greje. Tudi
princeska je vidno očarana nad prelestnim dnem.
Nadležnega asfalta je kaj kmalu konec in kmalu po
začetku makadama jo že veselo ubirava navkreber po markiranih bližnjicah. Ker
drevje še ni ozelenelo, so razgledi
imenitni in segajo dlje, kot zmore oko. Kako lepo je gledati
princesko, ko vidiš, da se ji dogaja.
Pot nama gre dobro izpod tačk in jezero Cavazzo je vse nižje in nižje.
Višje prečiva nekaj ostankov snežišč in še
malo višje prideva do ruševin, od koder že vidiva vrh, na katerega sva
namenjena. Okoli teh ruševin sva imela kar nekaj snega, tako da sva malce
gazila, a je bilo veselja kaj kmalu
konec in ko sva naredila še nekajkrat nekaj korakov po kopnem, sva bila na
vrhu.
Hočeš nočeš sem se moral ogrniti, kajti veter je kazal zobe. Pred in
po tem, to je gori in doli grede, pa je bilo tako prijetno toplo, da sem pot
zmogel v kratkih rokavih in tankem flis
brezrokavniku. Tam je res že pomlad, k nam, upajmo, še pride.
V dolino sva se vračala kar po cesti, po strmih
bližnjicah se nama ni dalo . Raje sva stopicljala po cestici, rekla kakšno
modro, se vmes igrala in se s kakim briketkom posladkala.
Ko sva se zopet našla tam, kjer sva začela, je
bilo še bolj toplo. In metuljčkov je bilo več in vse je cvetelo in brstelo in
omamno dehtelo.
Bil je imeniten dan, ki je še kako razvajal dušo
in srce. Naj jih bo še veliko, takih in temu podobnih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar