Vse od tistega četrtka, ko sva se dajala z ovnom in njegovimi ovcami na Golem vrhu, se odpravljam v Karnijske Alpe, kjer imam nekaj lepega za bregom. In vse od tistega četrtka dalje se stvari kot so vreme, prosti čas in še kaj tako obračajo in obrnejo, da tudi to soboto nisva zmogla tja, temveč drugam.
Z leti in desetletji se nabere marsikaj, tudi želje po ogledu, obisku, vzponu in še čemu, neznanih krajev, gora in še česa. Greben, katerega sva se lotila to soboto, je ena od teh želja. Ker vršaci segajo poltretji tisoč metrov visoko in ker je greben ozek in so trave strme, se ga ni pametno lotiti v mokrem in ker so razgledi na vse strani neba božanski, se nanj nima smisla odpraviti, ko je vreme oblačno ali megleno. Midva sva imela srečo in če bi smel in mogel izbirati, kakšno naj bode vreme in naj bodo razmere, lepšega dne ne bi mogel izbrati.
Letos sva se že kar nekajkrat potepala v Visokih Turah, tako pred, kot med počitnicami. Do skupine Kreuzeck, kjer sva poleti opravila dve lepi turi, je bilo kar daleč in ker sva se tokrat odpravila v skupino Goldberg, ki je še malce dlje, je spet zadišalo po kavi ob tretji jutranji uri in malce po četrti so žarometi posvetili v temo. Zdanilo se je, ko sva bila v že tretji državi in kmalu zatem sva stopila na pot pri najvišje ležeči cerkvi na avstrijskem Koroškem.
Po gozdni cesti sva mimo planine Lackneralm prišla do obsežnih pašnikov, kjer se zaradi konj in krav nisva držala markirane poti, temveč sva se kar po svoje, da sva se varneje počutila, povzpela do najvišje ležeče koče. Nad kočo, kjer se konča tudi cesta, sva si privoščila prigrizek in nekaj požirkov, potem pa nadaljevala proti grebenu, kateri ni bil daleč ne v višino, ne v dolžino.
Od koče do grebena je postavljenih mnogo ovir, ki preprečujejo plazovom, da bi uničili nižje ležeče koče na planini in, vsaj meni, te ovire delujejo kot tujek v naravi, čeravno vem, da so potrebne in da niso kar tako tu zgoraj postavljene. Na grebenu se nama je odprl prekrasen pogled na ostale gorske skupine v Visokih Turah in na njih visoke in najvišje vršace in malce višje, nekje na pol poti do najinega prvega vrha, se nama je povsem razkril tudi najin greben, ki ni bil nič manj krasen. Travo je višje zamenjala skala in kmalu sva sedla pod križ vrh Hohe Nase, 2560m.
Dolgo sva uživala tam zgoraj, se razgledovala in premišljevala, vsaj jaz sem, potem pa sestopila po taisti poti nazaj do mesta, kjer sva nekaj prej dosegla greben. Pot do naslednjega vrha je bila zložna in ne preveč izpostavljena, zato je bil korak brezskrben, hoja v užitek in ni minilo dosti časa, da sva prišla na Zellinkopf, 2597m. Trava na vrhu je bila tako zelena in mehka, tudi suha, da je bilo užitek sesti nanjo in če bi bile zaplate nekaj večje, bi se človek kar zleknil. Tu sva bila nekako na pol poti, kar se grebena tiče in ker sem vedel da bo druge pol precej zahtevnejše, sem pospravil palice v nahrbtnik. Ko sva snedla banano in se odžejala sva nadaljevala s potepom.
Če sva do tu hodila po in ob grebenu, tudi kak meter pod njim, se je pot od tu dalje povsem držala grebenske rezi, zato je bilo potrebno nekaj mest preplezati in tam, kjer je bilo najzahtevnejše, je bila v pomoč pritrjena vrv. Princeska me je nadvse prijetno presenetila, videlo se je, da so težavnejše ture, katere sva opravila poprej, storile svoje ; z lahkoto je poskakovala po skalah, jih preskakovala, marsikje je poiskala obvoz, če ni zmogla dovolj visoko skočiti ali oviro obiti in nekajkrat se je pred strmim skokom usedla in me pogledala s pogledom, ki je bil nedvoumen - pomagaj mi. Tam se jo v naročju prenesel navzgor ali naokoli in potem je z migetajočim repkom naglo nadaljevala po poti naprej.
Ta del grebena, približno polovica druge polovice vsega, je bil mestoma res zahteven in večji del precej izpostavljen. Nadaljevanje je bilo lažje, skale so zamenjale trave in pri hoji sem si spet pomagal s palicami. Malce gor in dol naju je vodila pot in kmalu sva dosegla Leitenkopf, 2449m. Na vrhu sta nekaj metrov vsaksebi postavljena dva križa, poimenovana po vaseh v dolinah pod njima - Mörtschach in Rangersdorf.
Ves dan sva bila kot od boga pozabljena, sama, da bolj sama ne bi mogla biti, tako da sem se skupine nekaj deklet in enega psa skoraj ustrašil, ko so prispeli na vrh. Samemu sebi nisem mogel verjeti, kako mi je uspel tako poln in popoln odklop. Ker sva raje sama, vsaj jaz sem, princeska kakor kdaj, sva se kmalu poslovila in se odpravila v dolino. Nedaleč pod vrhom je bil tik nad potjo še en vršac, Ebeneck, 2283m in ker je bil z visokimi in suhimi travami poraščen, sva stopila še nanj in malce posedela, saj je bil dan tako prelesten, da bi bil greh, če bi se nama kam mudilo.
Nižje sva prišla v čudovit macesnov gozd, ki bo znal kmalu biti še čudovitejši, ko bodo iglice pozlatele in še nižje na kolovoz, ki naju je povedel do cerkve, kjer sva pričela s potepom. V gostišču tik poleg sem si privoščil vrček pšeničnega brez promilov, ki je še kako prijal suhemu grlu.
Vroče poletje naju je razvadilo in mnogokrat sva po turi zaplavala v jezeru ali morju, odvisno od tega, kje naju je pot vodila. Ker sem že v torek vedel, kam bova v soboto potovala in ker sem takisto vedel, da so jezera ob poti že prehladna za užitkov polno plavanje, sva s princesko v sredo skočila do Sesljana in še zadnjič letos zaplavala v toplem morju. Bilo je čudovito, tako kot je bil čudovit današnji potep.
Če se bodo stvari obrnile v pravo smer, bova kaj kmalu obiskala Karnijske Alpe. Če se ne bodo, se bova znašla in našla nekje drugod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar