Vinotok, nedelja 25.10.2020
Kdo ve, kdaj bo tega konec? Sploh kdaj? Enako sem se spraševal spomladi, ko se mi je na trenutke vse zdelo brezupno. Čim sem spet mogel in zmogel v ljube mi gore, sprva domače in kmalu zatem tuje, sem mimogrede pozabil na "gorje", ki sem ga čutil zaprt v občino. No, danes sem spet tam, kjer sem že bil, le brezupa je nekaj manj...
Skozi mesto sem se zapeljal v Trnovo, tam malce kolesaril po okoliških ulicah in nato nadaljeval do Rakove Jelše, kjer mi ni uspelo v prvo udeti kolovoza, ki vodi do Vnanjih Goric. Ta, za katerega sem menil, da je pravi, se je namreč končal na golf igrišču. Zato sem naredil krog po Poti spominov in tovarištva, se po njej vrnil na "kraj zločina", to je v Rakovo Jelšo in tam v drugo brez težav našel pravi kolovoz. Čim sem za seboj pustil zadnje hiše in asfalt, sta me objeli tišina in samota. Mestni hrup je bil v trenutku pozabljen, počutil sem se, kot da sem prikolesaril v drug svet. Zaradi dežja, ki je padal dan prej, sem večinoma kolesaril po blatu in lužah, ena je bila tako globoka, da sem s čevlji zajel vodo. "Vsak začetek, pardon, začetnik je težak", sem se tolažil, misleč na to, da se kolesarjenja resneje lotevam po kakega četrt stoletja predaha. "Prihodnjič boš dvignil noge v zrak in upal, da luža ne bo še globlja", sem se režal samemu sebi, prešerno razpoložen. Dejansko sem bil otroško razigran, ko sem se podil po blatu in lužah in je med vožnjo špricalo, da je bilo veselje. Konec kolovoza sem prišel do asfalta, kjer sem se odločil, da ovinek do Vnanjih Goric prihranim za prihodnjič. "Dovolj je bilo blata in vode" sem si dejal in odkolesaril domov. Za kontrast blatu in samoti sem si privoščil še ovinek skozi stari del mesta, ob Ljubljanici in mimo Tromostovja, ter se domov vrnil s širokim nasmeškom na licih in umazan kot pujsek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar