Vinotok, sobota 10.10.2020
Bilo je v drugi polovici maja. Služba, pogovor s šefom, prvim v lestvici nadrejenih, nekoč skoraj sodelavcem in prav tako nekoč že vodjem. Če bi priskočil na pomoč sodelavki pri nekem projektu za teden dni, največ dva. Z veseljem sem privolil, češ, sprememba delovnemu vsakdanu bo dobrodošla. Delo nama je šlo tako imenitno izpod rok, da tisti teden, največ dva, še vedno trajata. Brez kavice vsake toliko seveda ne gre, takrat sva našla čas za klepet o tem in onem, še najpogosteje o gorah, njenem psu in moji psički. Komur so gore in pasje duše blizu, ta ve, da so pogovori o tem sila zanimivi in prijetni. Nekega dne sva se med pogovorom o hribovskih potepanjih vprašala, mar se ne bi enkrat skupaj odpravila na turo. Čemu ne, sva si bila edina...
Pot do izhodišča je minevala ob prijetnem klepetu in opazovanju okoliških gora, tudi vremena. Visoka oblačnost in bore malo jasnega neba, nič kaj skladno z vremenskimi obeti. Menila sva, da je še zgodaj in da se bo kmalu zjasnilo. Na Žlebeh sem želel zaviti proti Pecolu, a me je na odcepu presenetila zapora. Niti toliko časa si nisem vzel, da bi stopil iz avta in pogledal za kaj gre, verjetno tudi zato, ker je bil tam še en avto z avstrijsko registracijo in nisem mogel zapeljati bližje. "Ali ti je dodatna ura hoje v breg odveč?" sem vprašal Barbaro, "štiristo metrov dodatnega vzpona je do Pecola." Ni ji bilo odveč, kaj odveč, še namrdnila se ni, zato sva se zapeljala do "financarjev", kjer običajno parkiram, kadar se na Pecol odpravim na turnih smučeh, in tam prešerne volje pričela s potepom.
Gore vsak doživlja na svoj način. Podrobnosti, na katere še pomisliš ne, ko se potepaš sam, je ogromno. In ko si na poti v dvoje ali v družbi, lahko samo ena od teh podrobnosti, prav mogoče malenkost, poskrbi, da bi turo najraje čim hitreje pozabil. Po turi sva zadovoljno ugotovila, da nisva našla ničesar še tako malenkostnega, kar bi katerega od naju zmotilo, zato sem prepričan, da bo obema ostala v lepem spominu, prav tako, da ni bila zadnja...
Pot naju je povedla v gozd, prvih razgledov na kaninsko pogorje sva bila deležna pri ruševinah Casere Barboz, obzorja pa so se nama odprla nekaj višje, pri Caseri Larice, kjer sva stopila na gozdno cesto in po njej nadaljevala do Casere Parte di Mezzo. Barbari sem povedal imena nekaj okoliških gora, saj v teh koncih še ni bila, potem pa sva prek pašnikov nadaljevala proti koči Brazza. Tam sva si privoščila štrudelj in se odžejala, iz nahrbtnika seveda, saj je bila koča še zaprta, čeravno se je iz dimnika že kadilo. Vse je kazalo na to, da se vreme obrača na lepše, slutiti je bilo, da se bo počasi res zjasnilo. Med krajšim počitkom sva zadovoljno ugotavljala, da nama tempo odgovarja, da je bila skrb, da bo eden prepočasen oziroma drugi prehiter, odveč. Je pač tako, da dokler ne greš, ne veš.
Po krajšem položnejšem delu sva prišla pod ostenje Špika Hude police in tam nadaljevala po mulatjeri navkreber. V smeri Reklanice in Rabeljskega jezera je bilo jasno, pri nama tudi še kar, kaninsko pogorje in greben Poliških Špikov pa se je že skrival v meglicah in oblakih. Barbari sem večkrat omenil, da bova vsak čas zagledala kozoroge, ki so tod doma in so tako domači, da lahko najpogumnejše skoraj pobožaš. Njih pa od nikoder, naj sem se še tako oziral naokoli in jih iskal, nikjer nikogar. Se bodo že našli, je menila Barbara, če prej ne, blizu vrha. Iz tvojih ust v božja ušesa, sem si mislil, saj sem si res želel, da jih vidi. Čeravno nisem imel občutka, da hitiva, sva počasi dohitela in prehitela vse, ki so bili na poti pred nama. Višje sva bila, več je bilo manjših snežišč na poti, večino njih se je dalo obiti. Tudi sonce naju je razvajalo, del poti od koče do vrha je prav prijetno sijalo in naju pogrelo. Kozorogov pa nikjer, sem skoraj na vsakem ovinku žalostno ugotavljal... Potem je bilo snega vse več, nekje od odcepa Ceria - Merlone gor sva hodila po strnjeni snežni odeji. V nahrbtniku sem imel derezice, za vsak slučaj, če bi se Barbari zdelo, da korak na snegu ni dovolj trden. Pa je bila skrb odveč, urno kot srnica je drobila za menoj in kot za šalo sva zmogla zaradi snega nekaj zahtevnejši zadnji del vzpona do vrha. Sorazmerno hiter tempo se nama je bogato obrestoval, saj sva na vrhu ujela zadnje sončne žarke, preden sta jih zmogla oblačnost in megle. Dragoceno samoto in mir sem tokrat užival v dvoje in z zadovoljstvom ugotavljal, da drži, da je lepo in prijetno še lepše in prijetnejše, če ga imaš s kom deliti. Razgledala sva se, poskrbela za fotografske spomine, potem pa sedla k počitku in se temeljito podprla.
Gore so zame nekaj intimnega, nekaj dragocenega, brez katerega si življenja ne zmorem predstavljati. Doživetja v gorah se vedno znova dotaknejo najbolj skritih globin moje duše. Čeravno pišem dnevnik o svojih potepanjih v gorskem svetu ino drugod in v njem razkrijem dobršen del sebe, tisto najintimnejše, najgloblje doživeto vedno obdržim zase. Menim namreč, da bi bilo tega manj, če bi še to delil z drugimi. Prstov na obeh rokah je preveč, da bi naštel vse tiste, ki me res poznajo, katerim sem se tolikanj odprl in jih spustil dovolj blizu, da so me res spoznali in sem z njimi pripravljen deliti najgloblja doživetja, misli, izkušnje... Barbara, vem, da veš, da si ena izmed njih...
Vremenske napovedi so obetale poslabšanje, vedela sva, da oblaki in megle niso prehodnega značaja, da na daljše sončno obdobje ne moreva več računati. Zato in tudi zato, ker je bilo na vrhu vse hladneje, sva se koj po počitku odpravila v dolino. Nekaj pod vrhom, tam, kjer se je pričela strnjena snežna odeja, sva srečala skupino planink in planincev iz naših krajev in z njimi na kratko poklepetala. Potem sva jih srečala še nekaj in končno uzrla tudi kozoroge. Dva sta počivala na travnati polici pod skalnatim ostenjem, eden pa se je pasel tik nad potjo. Barbara se je nasmejala, ko sem dejal, da sem sedaj končno zadovoljen z dnevom, saj mi je brez kozorogov ves čas nekaj manjkalo. Nižje sva srečala še mamico z mladičkom, ki je poskakoval po skalah tam, kjer jaz z vsemi štirimi ne bi zmogel. Nekje na slabe pol poti do koče sva spet stopila v jasnejše vreme, že tako prijetno razpoloženje je postalo še prijetnejše. Med razgledovanjem se mi korak kar naenkrat ustavi, nejeverno zrem v dolino, na planoto, tja, kjer je parkirišče. Vse polno avtomobilov, preveč, da bi smel reči, da gre samo za delavce, recimo. In res nama par iz naših krajev nekaj pred kočo potrdi, da je cesta odprta. Z Barbaro sva se spogledala, potem pa skoraj v en glas ugotovila, da nama nekaj ur dodatne hoje v tako lepem dnevu ne bo škodilo, celo vesela sva bila, da bova več časa preživela v naravi v tako lepem okolju. Koča je bila nazaj grede odprta, na terasi jih je posedalo kar nekaj, a nama ni bilo prav nič do tega, da bi tja sedla tudi sama in kaj naročila. Se ve čemu, iz taistega vzroka sva se kasneje odpovedala obisku gostilne po turi.
Na poti domov sva podoživela potep, se pomenila še o tem in onem, tudi kam prihodnjič, ko bosta čas in vreme dopuščala. Po čaju sva s Cathy, ki me je stežka pričakala doma, prisedla k Barbari in potem, ko sva ji pokazala pot domov, še midva opravila kratek in nič manj prijeten potep.
Vesela sem zate, Bojan, da si našel sorodno dušo. Uživajta!
OdgovoriIzbriši