Ljubljana-Stari grad (Smlednik)-Trbojsko jezero-Luže-Cerklje na Gorenjskem-Komenda-Mengeš-Ljubljana (kolesarjenje)

 Gruden, sobota 26.12.2020

Once you get past all the excuses not to all that's left is the open skies, fresh air and a quest for adventure. 

                                     Anishinaabe 

Moj mehurček je dovolj velik, da se v njem lahko celo izgubim, kaj šele, da bi se drenjal ali bil samemu sebi v napoto. 

Nekaj prebliskov je bilo, da se po daljšem času odpravim na peš potep, a mi je razum narekoval drugače. In res sem zvečer bral o kolonah do izhodišč, o kaosu na parkiriščih, o gneči na poti navzgor in navzdol. Nak, ne hvala, kar izvolite. 

V petek popoldan je v višje ležečih krajih pričelo snežiti, tudi tam, kamor sem nameraval na kolesarski potep. Tik pred temo sem s pomočjo spletnih kamer žalostno ugotavljal, da so vse tri možne ture ena za drugo padle v vodo. Pardon, v sneg...  Ob jutranji kavi sem na hitro preletel vremenske napovedi, novice, pošto in še kaj, potem pa odprl zaznamek s kolesarskimi potepi in in v njem pobrskal za primerno idejo. Ni trajalo dolgo, da sem jo našel, malce prikrojil itinerar svojim željam, in že sem sedel na kolo. Namesto da bi kondicijo nabiral na dolgih, mestoma precej strmih klancih, sem se odločil, da si privoščim nekaj dolgega, najdaljšega doslej. "Ne hiti, počasi se daleč pride in danes se odpravljaš daleč," sem se opomnil, ko sem že na začetku odločno pritisnil na pedala...

Do Tacna sem se ogrel in našel pravi ritem, vožnja oziroma potep na kolesu je postala tisto, kar mora biti - sproščen užitek. Izklopil sem okolico in se preselil v svoj svet, na hitro premislil, o čem bom danes premišljeval, in nadaljevanje je bilo podobno vožnji z avtopilotom. Vikrče so bile samo trenutek na poti, golf igrišče nekaj naprej enako, v Smledniku pa sem se za nekaj časa vrnil v tukaj in sedaj, da sem pravočasno udel cestico, ki vodi na Stari grad.

Oster ovinek desno sem komaj zvozil, tako je bil zavit, vrh vsega se je prav tam pričel klanec, ki je bil od prvega metra dalje neusmiljen. Še dobro, da je spodaj asfalt in nisem zakopal, višje, kjer sem prišel na makadam, pa sem že imel pravi ritem in feeling, da je šlo ležerno vse do vrha. Če ne bi pihalo, bi si že tam privezal dušo, prazničnih dobrot sem imel kar nekaj v nahrbtniku, tako pa sem se odločil, da to storim kasneje, morda ob Trbojskem jezeru. Razgledi z gradu so bili prekrasni, sveže zasnežene gore so se bleščale obsijane s soncem, naselja v dolini oziroma ravnini so bila kot narisana. Še so pravljice, le poiskati jih moraš. Moja je bila že na gradu tako všečna, da sem jo vzel s seboj in jo pripeljal domov. Spust z gradu je bil pustolovski, tudi adrenalinski, letelo je kot strela vse do tistega ovinka, sedaj ostro v levo, ki sem ga tudi tokrat komaj komaj zvozil.

V Smledniku sem malce posedel na klopci v parku in s pomočjo zemljevida na telefonu premišljeval, kam naj nadaljujem. Trbojsko jezero je bilo že zjutraj v načrtu, o nadaljevanju pa doma nisem kaj dosti razmišljal, saj nisem vedel kako bo z vremenom (mraz, veter,...) in z mojim počutjem. Vse je bilo, da boljše oziroma lepše ne bi moglo biti; vreme krasno in jasno, jaz pa v formi, kot že dolgo ne. Zato sem se odločil, da nadaljujem proti Voklem, Šenčurju in Luži, tam pa se obrnem proti domu. Open Cycle Map je imel vrisane kolesarske poti v moji smeri, morda sem se tudi zato odločil za takšno nadaljevanje. Do jezera sem tako kot doslej kolesaril po lokalnih cestah, ob poljih in skozi vasi, ves čas s prekrasnim razgledom na bližnje gore. Prometa skoraj da ni bilo, zato sem brezskrbno užival v svojem svetu, v tega tu in sedaj sem se vrnil samo takrat, ko sem moral na telefonu pogledati, kdaj in kje zaviti kam. Trbojsko jezero me je presenetilo s svojo velikostjo, takoj sem pomislil na SUP in plavanje, za katera vem, da sta poleti tod zelo priljubljena. Morda nekoč, če že, upam, da ne med tretjim valom. Jezero sem si ogledal z vrha, iz vasi Trboje, prav do obale se nisem zapeljal, saj se mi ni ljubilo spustiti strmo navzdol, da bi se zapeljal naokoli, pa mi je bilo odveč, ker me je do doma čakala še dolga, res dolga pot.

Nadaljeval sem do Voklega in nekaj naprej pripeljal do mostička nad gorenjsko avtocesto. Tistega belega mostička, katerega vedno gledam, ko se odpravim v gore, tudi na poti nazaj. Spomnim se časov, ko je bilo ob avtocesti kup nekega železja, potem časov, ko je iz tega železja nekaj nastajalo in tudi časov, ko se je že videlo, da bo  most, prek katerega sem se danes zapeljal. Na mostu sem se ozrl v obe smeri in pomislil, da se mi tukaj, kadar sem v avtu, zdi, da sem že daleč od doma, sedaj na kolesu pa, da do tod ni bilo kaj prida daleč. So časi čudni, ali sem čuden jaz? Kakorkoli, nadaljeval sem proti Šenčurju, sledila je Srednja vas, kmalu za njo pa sem se ustavil ob ličnem ribniku in si končno privezal dušo. Sonček me je prijetno grel, družbo so mi delale račke, oko je bilo deležno prelestnega pogleda na bližnje gore. Ne gre, da bi si želel kaj več.

Pogled na zemljevid mi je razodel, da sem že prek polovice zastavljene poti. Hiter izračun med počitkom v Smledniku mi je dal vedeti, da me čaka dobrih petdeset kilometrov vožnje, ko pa sem prikolesaril domov, je bila številka presenetljivo... No, o tem potem, oziroma na koncu. Po počitku sem imel samo še nekaj malega do Luže, kjer se je pot končno obrnila proti domu. Do Cerkelj na Gorenjskem je šlo še zlahka, tam pa je pričelo pihati. Dokler mi je zažvižgalo okoli ušes od strani ali od zadaj je še šlo, ko pa sem dobil veter v prsa, sem moral pošteno pritisniti na pedala, da sem kolikor toliko spodobno hitro nadaljeval proti domu. Veter v prsa me je spremljal vse do Komende, kamor sem prikolesaril že dokaj utrujen. Tod sem malce počil in premišljeval o nadaljevanju. "Naj se vrnem skozi Vodice in Skaručno ali naj nadaljujem skozi Mengeš in Trzin," sem se menil sam s seboj, in se nato odločil za slednje. Od Most do Mengša sem imel veter s strani, nekajkrat sem zavijugal po cesti kot gre pijanec peš, in ravno tod je bilo največ prometa. Med vožnjo skozi Mengeš sem se spominjal let, ko sem imel tu stanovanje, tudi dolgoletnega igranja squasha v nekdanjem Fit Top-u, in hkrati opazoval, kako se je kraj spremenil od takrat. Do Trzina ni bilo daleč, tam se moral poiskati kolesarsko stezo proti Ljubljani, saj se po obvoznici ne sme, in ko sem prikolesaril v Črnuče, sem se počutil skoraj kot doma, čeravno sem imel do tam še kar nekaj kilometrov.

Sedaj pa je čas za tisto "o tem, potem", ki sem ga omenil zgoraj, ko sem pisal o počitku pri ribniku. Nisem prevozil dobrih petdeset kilometrov, kot sem računal v Smledniku, temveč dobrih šestinšestdeset kilometrov. 66,42 km natančno. Če sem bil zjutraj malce razočaran, ker zaradi snega nisem mogel v klance, sem bil zvečer navdušen. Zaradi prevožene dolžine, še bolj kot to pa nad čudovito okolico, prekrasnim vremenom, tudi samoto, doživeto na poti. 

Vremenski obeti so neobetavni, pred koncem leta bi rad postoril še to in ono, zato je bil to letošnji zadnji potep. Malce predaha torej, potem pa veselo novim zmagam naproti!

-> fotografije Stari grad (Smlednik)-Trbojsko jezero-Luže-Cerklje na Gorenjskem-Komenda-Mengeš

Vsem, ki naju spremljate na potepih, želiva zdravja, sreče in veselja v letu 2021! 

                                   princeska (Cathy) & Bojan