Toško čelo in Katarina (kolesarjenje)

Gruden, nedelja 13.12.2020

Čeravno imam sneg rad, ga tokrat nisem bil vesel. Kolesarjenje po plundri, soli in pesku mi ni prav nič dišalo, zato sem si privoščil nekaj predaha, med katerim sem vneto načrtoval prihodnje potepe. Peš, na kolesu in seveda na smučeh, čeravno se mi ne svita, kdaj bom spet smel v ljube mi gore... 

Že v soboto sem nameraval sesti na kolo, a je vse do popoldneva deževalo, v takem pa se mi ni ljubilo nikamor. Nedeljsko jutro je bilo prijaznejše, z nekaj domišljije sem si zlahka predstavljal, da se napovedi uresničijo in se tekom dneva pokaže nekaj sonca. Težko sem se odločil, v katero smer naj poženem pedala. Na karkoli sem pomislil, povsod mi je bilo nekaj po volji in nekaj odveč. Ne povsem prepričan, ali je odločitev pravšnja, sem se odpravil na Toško čelo. Tudi zato, ker sem vedel, da lahko od tam nadaljujem proti Katarini...

Do zadnje postaje mestnega avtobusa št.5, katero sem določil za izhodišče, sem se primerno ogrel. Tam sem se podprl s frutabelo, se slekel in že sem zagrizel v klanec. Prvič sem se pozabil sleči in sem do vrha skoraj zakuhal, tokrat sem se vzpona lotil bolj premišljeno. Res mi je kmalu postalo toplo, vroče pač ne, pedaliranje v precej strm klanec mi je šlo zlahka in z užitkom od nog. Zato sem se, še preden sem zmogel do vrha, odločil, da potep podaljšam do Katarine oziroma Topola, kot se naselje uradno imenuje. Tokrat se nisem spustil do Lovskega doma, kjer strežejo pijačo po sistemu "vzemi s seboj", raje sem si postregel sam s frutabelo in izotoničnim napitkom. Potem sem se toplo oblekel, si pod čelado nadel podkapo in že sem oddrvel proti Katarini. Asfalt je bil hitro pri kraju, makadam po katerem sem nadaljeval, pa razmočen in blaten. Klanci so se vrstili drug za drugim, eni bolj, drugi manj strmi, in po slabih petih kilometrih sem spet prišel na asfalt, potem pa kaj hitro tudi na Katarino oziroma v Topol. Tod sem že vedel, da s soncem ne bo nič in da sončna očala spet enkrat prevažam po nepotrebnem. Pri gostišču sem pomislil, da bi si privoščil topel napitek in v trenutku mi je postalo vroče. Ugotovil sem, da sem denarnico pozabil doma; da sem brez denarja, me ni skrbelo, da po svetu potujem brez dokumentov, pač. Hm... Da bi potep zaključil po taisti poti nisem niti pomislil, da bi nadaljeval tja, kamor sem sprva nameraval, mi ni več "dišalo", zato sem se odločil za nadaljevanje v smeri Dobrove in od tam naprej nazaj domov. Do Gabrja je letelo kot za stavo, tam sem pripeljal na cesto, po kateri sem se že vozil, zato sem močneje pritisnil na pedala, vedoč, koliko ceste me še loči od doma.