Zjutraj sem bil ves pomečkan, tudi velika skodelica omamno dišečega črnega napitka z mlekom me ni spravila k sebi. Nič se mi ni ljubilo, ostati doma pa tudi nisem želel.
Oni dan sem poslušal glasbo na eni od avstrijskih radijskih postaj in prvič slišal to skladbo:
How many summers still remain?
How many days are lost in vain?
Who’s counting out these last dramatic years?
How many minutes do we have here?
Wasted days
Wasted days
We watch our lives just fade away too
More wasted days
How much sorrow is there left too climb?
How many promises are worth the time?
And who on earth is worth our time?
Is there a heart here that I can call mine?
Wasted days
Wasted days
We watch our lives just fade away too
More wasted days
How can a man watch his life go down the drain?
How many moments has hе lost today?
And who among us could ever see clear?
Thе end is coming, it’s almost here
Vsak tako ali drugače preživet dan je dan manj. In kot tak, tak ali drugačen spomin. Včasih takšen, da želiš, da čimprej utone v pozabo, spet drugič si želiš, da ga ne bi nikdar pozabil. In na to, da je pred menoj vsak dan manj in ne več, se včasih spomnim, ko se mi ne ljubi kaj dosti, če sploh kaj.
Kar nisem in nisem vedel kaj bi sam s seboj. Kot običajno je bilo še najtežje dvigniti rit s kavča, potem je nekako šlo. Da je razpoloženje primernejše za kolesarjenje kot za pešačenje sem hitro ugotovil, malce dlje je trajalo, da sem se odločil, kam naj se odpravim. Kras se je ponudil kar sam, saj sem za tiste konce že spomladi pripravil nekaj kolesarskih itinerarjev. "Nič, grem v Štanjel, do tam je ravno prav daleč, da se v avtu odločim, v katero smer bom pognal bicikel", sem se zmenil sam s seboj, medtem pa pripravljal vse potrebno za potep. Dobro uro kasneje sem parkiral na železniški postaji pred lično vasico in nekaj minut zatem že pritisnil na pedala...
Sprva sem nameraval prekolesariti krajšo pot, slabih petdeset kilometrov, ker pa sem se v Komnu, do kamor sem se pripeljal skozi Tomaševico, počutil imenitno, sem se kot bi trenil premislil in sklenil nadaljevati po daljši. Tam nekje blizu sedemdeset kilometrov naj bi imel pred seboj, tudi nekaj kar strmih klancev, makadama in kolovozov.
Od Komna sem nadaljeval proti Temnici, tam pa sem se usmeril proti Renčam. Trstelj, ki ni bil daleč od moje poti, sem pustil za prihodnjič, že tako sem imel dolgo in naporno pot pred seboj. Na strmem spustu proti Žigonom, zaselku, ki sodi pod Renče, sem na prvem ostrem desnem ovinku zavil levo na makadam in po njem nadaljeval proti Cerju. Zadnji del, kakih petnajst minut peš hoje do Cerja, sem bicikel porival, po ozki pešpoti ni šlo drugače. Tam sem si privoščil sirov zavitek, macchiato in Coca-Colo, tudi nekaj počitka na terasi z lepimi razgledi. V lepem vremenu se vidi morje, Furlanijo, Dolomite, Julijske Alpe, Vipavsko dolino in še kaj, sam sem zaradi mrča videl nekaj manj. Do Lokvice sem imel krasen spust, naprej do Sela na Krasu pa sem spet veselo pritiskal na pedala. Med potepom sem se tu pa tam ustavil in si kaj ogledal. Od Sela na Krasu do Brestovice je bil klanec strmejši kot s Cerja, precej vratolomna se mi je zdela tista strmina na sila ozki in vijugasti cesti. V Gorjanskem sem spregledal odcep za Nožice, kar me je stalo nekaj dodatnih kilometrov kolesarjenja. Zna biti, da sem bil že malček utrujen. V Nožicah sem našel klop ob poti, zato sem tam posedel in se okrepčal s tistim, kar sem imel s seboj, tudi nekaj počitka je prijalo nogam. Naprej do Volčjega Gradu sem imel drugi daljši odsek makadama, pošteno me je pretreslo, navkljub prednjim "amortizerjem". V Pliskovici sem za cerkvijo vrh naselja poiskal kolovoz, po katerem sem prišel v Kosovelje, vmes je bilo kanček asfalta, od tam do Kobjeglave oziroma Tupelč pa sem spet "makadamaril".
Do železniške postaje, kjer sem imel avto, ni bilo daleč, preden sem prispel do tja, sem se zapeljal še skozi Štanjel in si na bencinski črpalki privoščil pločevinko osvežilne pijače. Na hitro sem podoživel iztekajoči se potep in ugotovil, da mi je bilo kolesarjenje po stranskih cestah in cesticah, predvsem makadamskih, še posebej pri srcu. In sklenil, da v bližnji prihodnosti sestavim itinerar, kjer bo asfalta le za vzorec, če sploh kaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar