Vinotok, nedelja 24.10.2021
Sila težko sem se odločil, kaj bom počel. Tudi kje. Vleklo me je na morje, s kolesom, tam nisem bil že celo večnost. Nič manj me ni vleklo v gore, na zahtevnejše brezpotje, tudi tega se že lep čas nisem lotil. Bi to ali ono, bi tu ali tam...
Zaradi maratona sem moral prej na pot, ne gre, da bi mi zaprli ceste pred nosom. Solčava je bila še v senci, ko sem parkiral pri pokopališču nad vasico, bori dve stopinji je izmeril termometer, nad ničlo seveda. Res je bilo mrzlo, tresel sem se kot šiba na vodi, ko sem sedel na kolo in se odpravil na pot.
Pri Ramšaku me je obsijalo sonce, dan je bil v trenutku prijetnejši, navkljub hladnemu vetrcu in nizki temperaturi. S klanci nisem imel težav, zlahka je šlo v breg, hitreje kot sem mislil sem se pripeljal do križišča, kjer bi lahko zavil proti Raduhi. Morda prihodnjič. Do cerkve Svetega Duha ni bilo daleč, tam sem se malce spočil in se razgledal. Želel sem posedeti in se okrepčati, a je bilo prehladno tudi na prisojni strani.
Zato sem nadaljeval s potepom do razgledišča pri Klemenči domačiji, še prej pa naredil postanek pri izviru kisle vode. Tako kot pred nekaj leti sem naredil nekaj požirkov in tako kot takrat mi okus ni bil po volji. Na razgledišču je bilo prav tako hladno in rahlo vetrovno kot nekaj prej pri cerkvi, a sta bili pod njim dve klopi, kjer je bilo zavetrje. Z veseljem sem se zleknil na eno od njih in se lotil malice, ki je bila kot običajno kar precejšnja. Ni da ni, bi lahko dejal, ko sem vse dobrote zložil na klop. Navkljub rahlemu mrču so bili razgledi na dolino in okoliške gore krasni, videti je bilo, da so najvišje gore še vedno rahlo pobeljene.
Po počitku sem kmalu pripeljal na glavno cesto med dolino in Pavličevim sedlom in tam zavil v breg, proti Majerholdu in sedlu. Nekaj asfalta je prijalo, saj me je na makadamu dodobra pretreslo, po nekaj okljukih pa se je tresenje nadaljevalo. Zavil sem proti Matku in spet pripeljal na makadam, ki pa je bil bolj utrjen kot tisti pod Olševo. Po krajši ravnini in še krajšem klancu me je čakal dolg in mestoma precej strm spust v dolino. Mimo Perka in Matka sem brzel z zavidljivo hitrostjo, tudi na makadamu si že upam dati duška med spusti. Do Matkovega kota sem se nekajkrat ustavil, da sem naredil par posnetkov, ko pa sem pripeljal na asfalt, je letelo do Solčave brez predaha. Pardon, z enim. Pokukal sem v Logarsko dolino, razgled na njenem začetku me vedno prevzame.
Če je v Solčavi še sijalo sonce, je bil avto že v senci. Počivališče, kot pravim pokopališču ("počivaj v miru"), je samo malenkost višje, a je to bilo vseeno dovolj, da sonce do tod ni več zmoglo. Ni kaj, dnevi so vse krajši, sonca bo vse manj, tistih nekaj ur, ko bo sijalo, če bo, bo vredno izkoristiti.
Pot domov je minila kot običajno, več sem premišljeval o prihodnjih dneh in potepih, kot o pravkar opravljenem...
-> fotografije Solčavska panoramska cesta in prisoje Matkovega kota
Lepo..
OdgovoriIzbriši