Gruden, sobota 11.12.2021
Če sem se zadnje leto odločal med peš in kolesarskimi potepi in se včasih zlepa nisem (z)mogel odločiti, bo sedaj še težje. No, vsaj včasih, saj bodo tja do pozne pomladi aktualne tudi turne smuči.
Če sem bil še v petek zjutraj prepričan, da bom v soboto kolesaril na Primorskem, sem popoldan vedel, da iz te moke ne bo kruha. Oranžno opozorilo pred burjo je bilo dovolj zgovorno, že običajen veter ni prijeten, kaj šele sunki med sto in stodvajset kilometri na uro. Hitro sem se odločil zamenjati bicikel s turnimi smučmi, precej dlje je trajalo, da sem se odločil, kam se bom podal. Najpomembnejši kriterij pri izbiri cilja je bila samota, zato izbire ni bilo kaj prida. Poročila na turnosmučarskih portalih so bila zgovorna, fotografije toliko bolj. Gneča na parkirišču, gneča na poti navzgor in navzdol, gneča na vrhu. Kolone pločevine na izhodišču, kolone smuke željnih na pobočjih in vrheh. Ti šment...
Parkirišče je bilo pol polno, pa sem se šele ob devetih pripeljal na izhodišče. Mimogrede sem bil pripravljen in prvih nekaj minut sem se moral brzdati, da se nisem preveč zagnal. Vrh prvega brega sem ujel korak, boljšega ne bi mogel, in vse do vrha je šlo kot po maslu. Leva, desna, leva, desna. Avtopilot in možgani na off. Dobesedno. Med vzponom sem se ustavil le toliko, da sem naredil nekaj posnetkov, tempo vzpona pa se je malenkostno spremenil samo tam, kjer je bilo strmeje in mi je zaradi dotrajanih psov spodrsavalo. Nič hujšega, če bi bila smučina trša ali poledenela bi nataknil srenače, tako pa sem po mehkem zlahka zmogel brez njih. Videlo se je, da sem tod svoje čase velikokrat smučal, saj so mi dobesedno vse prelomnice in ovinki ostali v spominu. Ne da bi se ozrl navzgor sem vedel, kako visoko sem že in koliko me še čaka do vrha. Na začetku tretje sedežnice sem se odločil za direkten vzpon, strmejši, vedoč, da je naokoli po "družinski" precej dlje do vrha. Še preden sem začutil utrujenost v nogah, tudi zadihan nisem bil kaj prida, sem prišel do hišice zgornje postaje sedežnice, v kateri sem navkljub razbitim steklom na oknih našel prijetno zavetje. Med vzponom vetra ni bilo, mraza tudi ne, na vrhu pa je kar precej vleklo. Med počitkom in okrepčilom smo malce poklepetali, še en mož in eno dekle sta prišla za menoj, potem pa sem se pripravil za smuk. Odločil sem se za spust po družinski progi, predvsem zaradi tega, ker ni zaraščena, malo pa tudi zato, ker se je naokoli obetala daljša smuka. Dekle me je povprašalo, ali zagotovo poznam pravo pot, češ, ne bi rada prismučala nekam drugam, in ko sem ji zagotovil, da se tod tudi ponoči ne bi izgubil, sva se v dolino oddričala skupaj. No, eden za drugim oziroma eden za drugo in obratno. Na vrhu sva vriskala po nedotaknjenih pobočjih pršiča do kolen, kjer je bilo položno sva se morala malce poganjati, potem sva spet imela bolj ali manj globok pršič na bolj ali manj strmih pobočjih in šele čisto na koncu se je bilo potrebno malce pomujati, to je močneje poganjati, da sva prišla do pod tretjo sedežnico. Od tam do avta pa spet en sam juhuhu, ob robeh je bilo pršiča v izobliju. Ona v dolino, brihtno dekle je imelo avto povsem spodaj, jaz pa na Ravne. Zjutraj nisem bil prepričan, kako sem s kondicijo, tudi novi smučarski čevlji so mi predlani malce ponagajali (lani so bile občine in regije in smuke ni bilo), zato sem se ture lotil z nekaj rezerve. Prvi del bivšega smučišča imam torej še v dobrem in ker sta bila drugi in tretji več kot odlična, ni vrag, da ne ponovim vaje. Recimo po naslednjem obilnejšem sneženju...
-> posnetek vzpona in spusta
Ni komentarjev:
Objavite komentar