Toplo in sončno vreme me je še enkrat napotilo na Primorsko. Med podaljšanim prazničnim koncem tedna sem računal na kolesarjenje in turno smuko, a me je branje turnosmučarskih forumov navedlo, da lahko na smuko zlahka pozabim.
Na Brkine sem večkrat pomislil že lani, a niso prišli na vrsto. Po svoje kar prav, saj sem tako nekajkrat spremenil itinerar potepa. Končna verzija, če smem tako napisati, ta, katero sem danes prevozil, je bila kar posrečena. Po eni strani gor, po drugi strani dol, vmes pa dolgo sleme Brkinov, zanimive vasice, prijazni domačini in na koncu še nekaj makadama in razdrapan kolovoz. Upoštevajoč vreme in samoto, brez katere na mojih potepanjih ne gre, res krasen dan.
Začel sem v Markovščini in v Gradišču pri Materiji zavil proti Ritomečam. Na glavni cesti je bilo precej prometa, prav oddahnil sem si, ko sem zavil z nje. Po krajšem spustu se je pričel vzpon. Zložno sem pritiskal na pedala po kar strmem klancu skozi gozd in kmalu zmogel do Brezovega Brda. Tam me je z zamolklim laježem pozdravilo nekaj psov, verjetno se ob tem času mimo ne pripelje kaj dosti kolesarjev. Tudi mačk je bilo kar precej pred hišami, lenobno so se nastavljale soncu, prav nič me niso imele za mar. Nad vasjo sem srečal čredo konj, tudi žrebiček je bil med njimi, ki se je pasla za ogrado ob cesti. Nerad se ustavljam med pehanjem v breg, a mi tokrat drugega ni preostalo. Konjiček je s takim veseljem pritekel do ograje, da sem moral stopiti bližje in ga pobožati. Do slemena ni bilo daleč, tam se je klanec končal, do Tater je cesta blago valovila, kolesarjenje po razglednem slemenu je bilo čudovito. V Tatrah sem srečal domačina, starejšega moža, s katerim sva si voščila in prijetno poklepetala. O divjadi, za katero je mož dejal, da jo je res veliko in da povzroča precejšnjo škodo na polju in drobnici. Medved, volk in šakal se pogosto klatijo po teh krajih, še več pa je divjih svinj. In o sadju, o jabolkih in češpljah, po katerih slovijo Brkini. V nadaljevanju potepa sem skozi Mrše prišel v Artviže, kjer sem zavil nad vasico in se pomujal do cerkvice Svetega Socerba. Najvišja točka Brkinov je imeniten razglednik, čeravno je okoli cerkve kar nekaj drevja. Po počitku in malici sem spet sedel na kolo in nadaljeval s potepom. Skozi Gradiščico sem se spustil do cerkvice Svetega Duha, navzdol je letelo, da je bilo veselje, nekaj naprej pa zavil na gozdno cesto. Grob makadam je zahteval previdnejšo vožnjo, še počasneje pa je šlo nekaj za tem, ko sem zavil na traktorski kolovoz. Nazaj na asfalt sem prišel blizu Slivja, tam sem malce zabluzil in in naredil dodaten kilometer v breg, pravzaprav dva, ker sem moral po taisti cesti še nazaj. Do Markovščine ni bilo daleč, hitro sem bil pri cerkvi, od tam do avta pa je bila samo še malenkost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar