Štanjel

Prosinec, nedelja 30.1.2022

Ne enkrat sem že pisal o začetkih in koncih, tudi o tem, da včasih čas med začetkom in koncem določenega obdobja jemljem kot eno od življenj v življenju, ki ga živim. Tako bogata so bila namreč določena obdobja, zaradi ljudi, doživetij v tistem času in še marsičesa, da je bilo vsega dovolj za eno ne povsem običajno in ne prav kratko življenje...

Tudi današnji Štanjel je bil po svoje tako začetek kot konec, tisto vmes pa bi bilo najbolje prepustiti pozabi.

Princeska je zadnje čase med sprehodi bolj živahna, sploh popoldan, ko postane prijetno toplo. Zato sem se odločil, da se odpraviva v toplejše kraje in tam opraviva sprehod, po dolžini podoben živalskemu vrtu. Na Štanjel sem mislil že lani, ko sva obiskala Lipico, zato izbira kam na potep ni bila težka. Doma sva počakala, da je jutranji mraz popustil, potem pa smuknila na Primorsko.

Avto sva pustila na železniški postaji in se mimo osnovne šole sprehodila do starega jedra Štanjela. Po Fabianijevi poti sva se sprehodila do istoimenskega vrta, se tam malce nastavila soncu in se razgledala, potem pa nadaljevala v samo vasico. TIC je bil odprt, kar sem izkoristil za nakup medu, dobil sem tudi nekaj zemljevidov z vrisanimi kolesarskimi in peš potmi, zatem pa je princeska v mojem naročju zmogla vzpon na Gledanico, razgledni griček nad naseljem. Po ravnem še kar gre, počasi in previdno, v breg pač ne, zato s tem z veseljem opravi v mojem naročju. Tako kot v Fabianijevem vrtu sva tudi na Gledanici malce počila, dan je bil sončen in topel, martinčkanje je prijalo obema. Sledil je "sestop" po drugi poti, potem sva šla še enkrat čez vrt in še enkrat mimo šole in že sva bila pri avtu. 

Del popoldanskega počitka je princeska opravila že v avtu, na poti domov, speča v svojem boksu. Drugi del taistega prijetnega opravila sva opravila skupaj doma, raztegnjena na kavču, ki je bil skoraj premajhen za oba.