Moja pota po gorah (ino drugod): Monte Monticello-Cresta delle Betulle

Svečan, sobota 5.2.2022

Od Rateč do Trbiža in naprej do Možaca je bilo, kot bi se tod vozil pred nekaj dnevi, torej pred kratkim. A je od zadnjega obiska teh koncev preteklo že veliko vode, preveč, saj sem Karnijske Alpe zadnjič obiskal septembra predlani, zahodne Julijske Alpe pa oktobra taistega leta. Kdo bi si takrat mislil, kaj nas čaka...

Med turo se mi je utrnilo, da je z epidemijo podobno kot s poplavo. Drek priplava na površje in podgane prilezejo na kopno. Ko je nadlega enkrat mimo, je potrebno precej truda in časa, da se drek pospravi in podgane prežene, smrad pa žal zaudarja še lep čas.

Možac mi je ljub in poznan, skozenj sem mnogokrat potoval v Val Aupo ali se od tam vračal. Tokrat sem že tretjič parkiral v Zgornjem Možacu. La Mont, kot hribu pravijo domačini, je bolj grič kot hrib, kaj šele gora. Kar izgubi se v senci bolj ali manj bližnjih velikanov kot so Zuc dal Bor, Creta Grauzaria in Monte Sernio, ne nazadnje tudi Monte Pisimoni. A je do vrha vseeno potrebno prehoditi dober kilometer navkreber in ker sta si poti navzgor in navzdol različni, je tura nadvse mikavna. Kako ne bi bila, če sem se je lotil tretjič...

Jutro je obetalo krasen dan in po turi sem z zadovoljstvom ugotavljal, da je bilo pravzaprav še lepše in prijetnejše od pričakovanj. Nekaj malega morda tudi zato, ker me onkraj meje ni bilo že toliko časa. Začel sem počasi, zavedajoč se, da mi je bolezen pobrala kar nekaj moči in kondicije. Do gozda, kjer pot postane strmejša, sem se ogrel, potem pa kaj hitro ujel primeren korak. Strm betonski kolovoz mi je bil tudi tokrat odveč, a ker sem vedel, da bo hitro mimo, se nisem kaj prida sekiral, če sploh kaj. Čim sem opravil z betonom se je pot malček položila, tam sem malenkost pospešil korak, saj sem se počutil imenitno. Čeravno vedno in povsod nekaj premišljujem, so bila tokrat premišljevanja o tem in onem tako intenzivna, da so postala skoraj moteča. Zato sem se ustavil, se malce odžejal, in počakal, da se misli urede. Po krajšem počitku sem kmalu zmogel do ruševin Stavoli Borghi, ki je nekako na pol poti kar se višinske razlike tiče. Presnečen sem gledal na uro, tako čas kot višino, in nejeverno zmajeval z glavo. V eni uri sem opravil s polovico vzpona, torej s petstotimi metri. Ker sem hodil zložno, nisem se želel naprezati, sem bil dejansko presnečen, da sem tako hiter, toliko bolj, ker nisem bil ne utrujen, ne zadihan. Z velikanskim nasmeškom na licu in "urejenimi" mislimi sem nadaljeval s potepom, vedoč, da me najlepši del ture še čaka.

Do stika s potjo, po kateri bom nekaj kasneje sestopil, sem z žalostjo ugotavljal, da je narava tudi tod opravila svoje, saj je bila nekdaj krasna in kar široka mulatjera precej podrta, kar nekajkrat sem moral nadaljevati pod ali nad njo. Levo pod njo pa strm gozd in nekaj nižje precejšen prepad. Ko sem stopil na pot, izbrano za sestop, sem se opomnil, da moram biti pazljiv na možica, ki kaže smer na greben oziroma na pot imenovano Cresta delle Betulle. O njej sem že davno zasledil nekaj malega na spletu, a je še nisem prehodil. Prvič sem bil tod s princesko, takrat sva imela pod vrhom že na običajni poti nekaj snega in nisem želel iskati težav. Drugič sva bila tod s prijateljico, takrat sva tako prijetno kramljala med vzponom, da sem na greben povsem pozabil. "Tokrat mi ne uideš" sem se menil sam s seboj, oprezajoč za možicem, kar na drevesu zagledam velik smerokaz z imenom "smeri", po kateri želim zaključiti vzpon do vrha. "Ti šment," sem si mislil, res me ni bilo dolgo tod, in zavil strmo gor na greben.

Greben je le mestoma bolj ozek, večinoma gre za širše sleme, ki vodi do vrha. Slabih dvesto metrov ga je v višino, na nekaj mestih so v pomoč pri orientaciji bolli rossi, čeravno so po svoje odveč, saj se s slemena nimaš kam izgubiti. Sem ter tja sem stopil na sneg, premalo ga je bilo, da bi natikal derezice, edini trši oziroma poledenel del sem zmogel s pomočjo dreves ob poti. Še malce gor in dol in že sem nedaleč pred seboj, tudi ne kaj dosti višje, zagledal vrh in križ na njem. Kar na jok mi je šlo, tako srečen sem bil. Ne zaradi vrha, no, tudi zaradi njega, seveda, ampak še najbolj zaradi tega, da sem spet doma. Dejansko sem se počutil, kot da sem se po dolgem, predolgem času vrnil domov.

Ne sedel, kar sesedel sem se na vrhu, srečen in pomirjen, in dolgo nepremično zrl proti Zuc dal Boru in okoliškim goram. Potem sem se mičkeno premaknil in kot hipnotiziran zrl proti Serniu in Creti Grauzari. Presunljivo globoki občutki sreče, zadovoljstva, pomirjenosti... Enkratno in nepozabljivo. Počakal sem, da se razburkana čustva pomirijo, potem pa poiskal primernejše sedišče in se lotil provianta. Tako popolno je bilo vse skupaj, da sem bil zelo zelo hvaležen ne vem komu, da sem bil zgoraj sam in je bilo vse kar se vidi, čuti in sliši, samo moje. Pršut, ovčji sir, Karnijske Alpe, samota, mir, sončen prelesten dan, morje spominov in malo manjše morje želja in načrtov.

Kako dolgo je trajalo posedanje na vrhu ne vem, vem le, da sem ob prihodu nanj pokukal na uro in bil zadovoljen, saj sem tudi z drugimi petstotimi metri vzpona opravil v eni uri. Običajno mi čas ne pomeni kaj dosti, tokrat pač, saj nisem vedel, kje sem kar se kondicije in zdravja tiče. Potem je prišel čas za sestop, katerega sem se lotil po običajni poti. Sneg, ki je bil precej trd, ni bil ovira, lahko sem stopil ob kraj, kjer je bilo mehkeje, zato tudi tokrat nisem natikal derezic. Pred votlino me je presnetilo novo razpelo, lično in z okusom narejeno, potem sem imel še nekaj pomrznjenega snega, kjer sem moral popaziti na korak in že sem bil na kraju, kjer sem nekaj prej zavil na greben. Malce nižje sem pozdravil dve gospe, po njunem nasmehu in prijaznem odzdravu bi sklepal, da se mi je na licu poznalo, kako srečen in zadovoljen sem. Hitro sem jo drobil navzdol, pot je bila mehka in kopna, in nekje na pol poti do kapelice srečal dva kolesarja, ki sta MTB bicikla porivala v breg. Odgovoril sem jima, kako je s snegom na vrhu, da menim, da od votline do križa ni vozno oziroma je snega preveč, potem pa smo šli vsak svojo pot.

Pri kapelici na sedlu, kjer sem nekoč nadaljeval v drugo smer proti pozabljenim vasem, Moggessa di Qua in Moggessa di La, sem malce postal, potem pa nadaljeval pot v dolino. Kar hitro sem bil pri starem zarjavelem biciklu, obešenem na drevo ob poti, katerega sem med prvim obiskom poimenoval "bicicletta da Monticello", kmalu zatem pa sem že stal na mostičku, na katerem sem si danes že tretjič obljubil, da bom tod enkrat ko bo toplo in se bo dalo namočiti v enem od tolmunčkov. Do prvih hiš ni bilo daleč, tam se pospravil palice, potem pa sem se v stilu ležerno je moderno sprehodil skozi Zgornji Možac do avta.