Lani in predlani sem na spletu pogosto iskal ideje za kolesarske potepe, ve se, čemu. Občina, regija in podobni nesmisli. Državne meje so bile skorajda bolj zaprte kot za časa bivše države. "Raziskoval" sem predvsem kraje ob morju in njih zaledje, tudi Kras, celo na skrajnem vzhodu države sem našel nekaj mikavnih ciljev. Med brskanjem sem našel tudi nekaj učnih in njim podobnih poti, za katere sem menil, da bi znale biti primerne za princesko. Zaradi bremena let ne zmore več daleč in visoko, vsake toliko pa lahko kavču in vrtu dodava tudi kaj daljšega.
Oktobra lani sem se odpravil na Kras in tam z biciklom opravil čudovit potep. Med vračanjem v Štanjel sem se med drugim ustavil tudi v Pliskovici. Zapeljal sem se do cerkve nad vasico, predvsem zaradi fotografskih namer, in se tam še malce sprehodil. Za cerkvijo sem na škarpi zagledal narisano ovčko v rdečem krogu in se takoj spomnil, da sem o tej poti nekaj prebral na spletu. Doma sem pokukal za kaj gre in ugotovil, da ovčke vodijo po Pliskini poti, katere dolžina bi bila precej primerna za princesko. Po nekaj prebranih potopisih me je imelo, da bi koj sedla v avto, princeska in jaz, in se odpravila na pot. No, na ta "koj" sva čakala vse do danes, spet smo pri tistem, da nekdo obrača in drugi obrne...
Napoved je obetala lep dan, tudi temperatura in veter naj bi nama bila naklonjena. Naj bi bila zato, ker sva na poti do Pliskovice prek radia izvedela, da je cesta v Vipavski dolini za kamione s cerado zaradi burje zaprta, termometer v avtu pa je vse do izvoza z avtoceste kazal negativno zunanjo temperaturo. Tudi zažvižgalo je okoli avta, pred Sežano naju je zaradi sunkov vetra celo malce zanašalo. Ti šment. No, v Pliskovici hujšega ni bilo, le okoli cerkve je vleklo, za vsak slučaj sem tako ali tako imel v nahrbtniku nekaj za povrh za oba.
Pliskina pot je označena z ovčkami v rdečem krogu, hodi se v smeri, v katero gledajo ovčke. S princesko sva se sprehodila do cerkve in malce naprej do tiste škarpe, kjer sem lani videl prvo "markacijo". Tam se opazil, da ovčka gleda v drugo smer, da se torej Pliskina pot tam končuje. "Veš kaj," sem dejal princeski, zavedajoč se, da me gluha ne sliši, "midva se bova orientirala po ovčjih ritkah." Še pogledala me ni, samo stopila je za menoj. Čim sva stopila na kolovoz je princeska stopila naprej, tako kot nekoč v dobrih, starih časih. Veselje jo je bilo gledati, kako skoraj povsem slepa in gluha urno drobi pred menoj, kiropraktika ji res pomaga, po vsaki terapiji je nekaj tednov bistveno bolj gibčna.
Pliskina pot je dolga okoli šest kilometrov, meni je navigacijski pripomoček izmeril sedem kilometrov in sto metrov za povrh. Pred Kosoveljami naju je burja pošteno prepihala, na širnem travniku ni bilo zavetja, preostali del potepa pa veter ni zmogel do naju. Sonček pač, prav prijetno naju je grel med užitkov polnim sprehajanjem po čudovitem kraškem svetu. Med potepom sva srečala samo en starejši par, s katerim sem prijetno poklepetal, drugače nikjer nikogar. Zaradi sorazmerno kratkega potepa si počitkov nisva privoščila, takisto s seboj nisva imela nobenega provianta, pijačo pač, brez te ne gre, naj bo pot še tako kratka.
Princeska je med potepom uživala, njen korak je bil presenetljivo prožen in uren, lepo je bilo videti, da jo izguba sluha in vida nista kaj prida motila. Še nekaj podobnih, sva se menila, potem pa priključiva še morje ali jezero, saj bo spet čas za skok v vodo, kar je obema sila po volji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar