Kobarid-Tolmin-Kolovrat-Solarij-Dreka-Čedad-Čeplešišče-Livek-Kobarid (kolesarjenje, <-> 91 km, ↗ 1960 m)

Veliki srpan, nedelja 31.8.2025

V uvodu prejšnje objave sem napisal, da se mi je v zadnjem času utrnilo nekaj imenitnih idej, kar se kolesarskih potepanj tiče. Eno od njih sem udejanil minulo nedeljo, druga se je zgodila danes. 

Sorazmerno zgodaj sem začel s potepom, v hladnem jutru sem se zapeljal do Soče in onstran Napoleonovega mostu udel staro cesto proti Tolminu. Dobršen del poti do tja še v senci, na trenutke me je zeblo kot psa. Opravljen sem bil poletno, vedoč, da bo tekom dneva vroče, zato sem raje zjutraj malce stisnil zobe. Skozi Tolmin do Soče, potem nekaj malega po glavni cesti nazaj proti Kobaridu, kmalu zavijem v Volče, kjer  konec vasi pripeljem na klanec. Po njem sem pred leti pribrzel navzdol, takrat sem se s treking biciklom potepal po Kolovratu.

Če me je do Tolmina zeblo, mi je na tej strani po nekaj serpentinah postalo vroče. Pričakovano. Hitro sem ujel primeren tempo, vklopil avtopilota in se izgubil v času in prostoru. Klanec ni popustil vse do vrha, na nekaj odsekih je Garmin nameril celo petnajst odstoten naklon. Poganjanje pedal mi je šlo fino od nog, kjer je bila strmina šest, sedem odstotna, tam nekje, sem imel občutek, da vozim skoraj po ravnem. Zgoraj sem se na križišču na kratko ustavil, predahnil, potem pa nadaljeval s potepom.

Na cesti je bilo precej vej in vejic, tudi kakšen kamen se je našel, posledica deževnega vremena v minulih dneh, cestišče vlažno, zato sem dol ven brzel precej počasneje in previdneje kot običajno. Navkljub brezrokavniku me je hladilo, sploh v senci, ki jo je bilo na tej strani na pretek. Na križišču, kjer se gre levo proti Kambreškemu in desno v Italijo, sem se odločil, da se zapeljem do planinskega doma pod Ježo. Na Garminu je bilo videti, da je dom dokaj blizu, par ovinkov . . . No, teh nekaj ovinkov je pomenilo tri kilometre v dolžino navzdol, katere sem seveda nedolgo zatem moral narediti še navzgor. Pač firbec, nekoč se bom bodisi odpeljal v tisto smer do Kanala in naprej, bodisi bom iz tiste smeri prisopihal sem gor. "Za kondicijo vse prav pride," sem se menil sam s seboj tiste tri kilometre nazaj gor do križišča, ki so bili kaj hitro pri kraju. Naprej do prelaza Solarij ni bilo daleč, tam par posnetkov za spomin in že sem brzel naprej proti Čedadu. 

Tudi tod senca in vlažna cesta, torej previdno. Po nekaj ovinkih mi pride v uho pesem Beneških fantov, ki sem si jo nato večkrat požvižgaval tekom potepa. Dreka, Hlodič, Hrastovlje, Ažla, tod bom nekaj kasneje zavil v Livek, prej še ovinek do Čedada. Do doline precej sence, kar hladno, tudi radi brzenja po klancih, od Ažle do Čedada pa poletno vroče. V Čedadu domače, prek Hudičevega mostu do trgovine z jestvinami, kjer sva se pogosto ustavljala z Majo in kasneje tudi sam. S prijaznim trgovcem se zmenim za panin, lepinja, mortadela s pistacijo in mozzarella di bufala, kar sline so se mi cedile, ko ga je pripravljal. Vmes kratek klepet o tem, od kod sem prikolesaril, pa o tem, da sem pri njih neke sorte redna stranka, včasih pridem po panin in pijačo, spet drugič po domače testenine, oljčno olje, sir, tudi gubanco ali druge sorte sladkarije. Potem sem sedel na klop pred trgovino, od koder krasen pogled na Hudičev most in vrvež na njem, ter si pošteno privezal dušo. Spominjal sem se obiskov Čedada z Majo, v tej trgovini sva pogosto vzela kaj za pod zob, potem pa mimo srednjeveške hiše stopila do Nadiže in tam posedela ter si privoščila malico. Ali pa sva nekaj naprej na terasi nasproti stolnice popila kofe, tja je Maja kot deklica rada hodila z nono, potem za vogalom vzela sladoled in ga polizala med sprehodom po mestecu. Krasni spomini, še kako živi, ni manjkalo dosti, da bi imel solzne oči . . .

Do naslednjič, sem se poslovil od moža, se previdno zapeljal prek mostu, pač gneča, in se po taisti poti vrnil do Ažle. Potem pa skozi Sauodnjo in Čeplešišče proti Livku, do meje in še malo naprej enako neusmiljen klanec kot zjutraj iz Volč gor ven. Navkljub konkretnemu paninu in dvema energijskima ploščicama za povrh sem se moral pošteno pomujati, ni kaj, dolga pot je bila že za menoj, prav tako en dokaj konkreten klanec, strm in dolg. Počasi se daleč pride, tudi sam sem, po občutku niti ne počasen, ko sem zagledal Livek sem se zadovoljno nasmehnil. Kaj se ne bi, skoraj dva tisoč višine še nisem vozil. 

V Livku sem v vodnjaku dotočil vodo in se malce spočil, pustil času čas, da že doživeto postane spomin, in se potem lotil še tisto nekaj malega, kar sem imel do Kobarida. V Idrsko sem pridrvel, naprej skozi Mlinsko do Kobarida malenkost.

Bicikel na prtljažnik, potem pa ležerno, nekakšen slow motion, v druga oblačila ino obutev. Ura ni pozna, zato se odločim za dodatek in se odpeljem v Trento. Na Logu mimobežno pozdravim znanko, nekaj zatem pa v Zajnci presenetim Justi in Vinka. Prijeten klepet ob kofetku in tiramisuju, je trajalo, da smo prišli na tekoče, potem pa še zadnja etapa danes, to je prek Vršiča domov.

Na prelazu ustavim paru, ki štopa ob cesti, in ju zapeljem do Koče na Gozdu, kjer imata avto. Do tja prijeten klepet o gorah, kolesarjenju in še čem, par se vrača z Mojstrovke, na katero sta se povzpela po Hanzovi. Sta iz Avstrije, Beljak oziroma okolica. Pri koči se poslovimo, še prej jima povem naslov mojega bloga, katerega se je dotaknil pogovor v avtu. In glej ga zlomka, nekaj dni kasneje dobim E pošto, v kateri se prijazno dekle še enkrat zahvali za prevoz in pohvali moj blog oziroma kolesarska potepanja, ki so opisana v njem. Lepo in prijazno.

Do doma sem več ali manj premišljeval o Corvari, o kolesarskih poteh, ki jih imam kaj kmalu za bregom, in seveda o tem, ali mi bo vreme podobno naklonjeno, kot mi je bilo konec junija.

-> posnetek prevožene poti

Humin-Flagogna-San Franceso-Sella Chianzutan-Verzegnis-Interneppo-Humin (kolesarjenje, <-> 82 km, ↗ 1200 m)

Veliki srpan, nedelja 24.8.2025

Par imenitnih kolesarskih idej se mi je porodilo v zadnjem času, nekaj njih sem si moral zabeležiti, da se ne bi izgubile v času in prostoru. To je, v obilici idej ino želja. Ena teh je današnji potep, ki sem si ga malce drugačnega zaželel že lani, a je bil takšen, kot se je zgodil danes, zagotovo še lepši. 

Spet v Humin, kjer kot običajno parkiram na velikem brezplačnem parkirišču pred slaščičarno. Ker sem kofe in brioche že v Ukvah, se samo na hitro preobujem, dam nekaj potrebščin v žepe in torbico in se odpeljem novi dogodivščini naproti. Do mostu prek Tilmenta ležerno, da se ogrejem in razmigam, naprej precej bolj poskočno. Že tolikokrat v teh koncih in krajih, tako z avtom kot na kolesu, da se na teh cestah počutim bolj domače kot na domačih. 

Braulins, Trasaghis, Peonis, Cornino, Flagogna, do tod mimo obeležja Ottaviu Bottecchii in jezerca Cornino. Tu pa tam kak posnetek za spomin, kar med vožnjo, ki je spodobno hitra. V Flagogni zavijem na most nad potokom Arzino, na enem od prejšnjih potepanj sem se sem pripeljal iz Forgarie nel Friuli, kakopak z biciklom. Tokrat za mostom zavijem desno, prvič v to smer.

Kolesarjenja nad sotesko potoka Arzino sem se veselil, čeravno sem vedel, da skritih kotičkov ob potoku, kaj šele čudovitih slapov, s ceste ino z bicikla ne bom videl. Nič zato, že svet okoli mene je bil pravljičen, soteska prvobitna, nekako divja, po vodna doživetja pridem ob letu osorej. Takrat se sprehodim ob potoku samem in se seveda osvežim v enem od tolmunov ali v več njih. Pot ob potoku je precej obiskana, vsaj po množici parkiranih avtov ob cesti sodeč.

Od Cassiaca do Anduinsa sem imel opravka s prvim bolj resnim klancem, ki sem ga zmogel kot za šalo. Še sam sem bil presenečen, kako zlahka mi je šlo. Nadalje sem kolesaril nad sotesko, šel skozi nebroj galerij, ves čas zložno navkreber. Tu pa tam razgledi v globel in na potok, seveda tudi na okoliške gore. Sčasoma sem pripeljal iz soteske v krasno dolino in ko sem zmogel do vasice San Franceso sem vedel, da se bo začelo zares. Nedaleč naprej se je začel klanec do sedla Chianzutan, mestoma sila strm, kar mi je bilo seveda v veselje ino izziv. Ko sem uvidel, da mi gre odlično izpod nog, tako kot nekaj prej na prvem klancu, sem prestavil v težjo prestavo, potem v še težjo, in spodobno hitro gonil v breg. Vaja dela mojstra in zadnje čase res strme klance ne vozim več samo v dveh najlažjih prestavah, vse bolj ju imam za skrajno silo oziroma za rezervo. Kar prav tako, vnovičen obisk Dolomitov in tamkajšjnih prelazov je vse bližje.

Užival sem v kolesarjenju, naravi, spominih, željah in še marsičem, kilometri in višina so se nabirali skoraj sami od sebe, kar pripeljem do križišča, kjer se lahko zavije proti Preoneju. Seveda sem se na križišču ustavil in podoživel krasen potep s princesko, ki sva ga tod radi sile razmer opravila pred šestimi leti. Ta cestica proti Preoneju in tista pod San Simeone sta edini dve, kateri si ne želim nikoli več prevoziti. Kdor ju pozna, ta že ve čemu. Naprej do prelaza oziroma sedla ni bilo daleč, cesta sama mi je seveda že ušla iz spomina, okoliške gore pač ne, spomini na doživetja tamkaj so še vedno sila živi. Klanec je sčasoma popustil, v daljavi sem zagledal gostišče in kmalu tudi pripeljal do tja. Glasna, za moj okus preglasna glasba, pa množica motorjev in seveda motoristov, tudi motoristk in drugih gostov, dokaj zasedena terasa, samo mimo sem se zapeljal in se ustavil malce naprej. Ni mi bilo ne do glasne glasbe, še manj do gneče, za gostiščem sem si postregel s tistim, kar sem imel s seboj, in se med krajšim počitkom razgledal po okoliških vrheh. Sila fino sem se počutil, vedoč, da me čaka dolg in strm spust, potem pa samo še nekaj malega ravnine in že bom nazaj v Huminu. 

Do Verzegnisa je letelo, da je veselje, to cesto sem imel še dobro v spominu, kaj je ne bi imel, saj sem se večkrat vozil po njej na prelaz in nazaj. Za Chiualisom sem položil še zadnji resni ovinek in to v krožišču, komaj sem udel pravi izvoz, potem pa sem bil že na ravnem. No, bolj ali manj, do avta je nekaj malega v breg še bilo. 

Cavazzo Carnico, Lago di Cavazzo, Interneppo, Trasaghis, Braulins, pa preko Tilmenta in prek glavne ceste, še malo in že je bil krasen potep pri kraju. Zaključek seveda potepu primeren, v slaščičarni, tako kofe kot krostata sta teknila, da je veselje.

-> posnetek prevožene poti