Moja pota po gorah (ino drugod): Monte Teglara in Monte Valcalda

Rožnik, sobota 1.6.2019

Ko sva se zjutraj odpravila zdoma, si nisem mislil, da skoraj nič ne bo tako, kot sem na predvečer načrtoval. Zvečer sem bil navkljub temu nadvse zadovoljen in tudi princeska se ni zmrdovala, ker se je dan odvil drugače kot sva zjutraj pričakovala.

Zbudil sem se, še preden je zazvonila budilka, in ker mi ni bilo več do spanja, sva vstala.

Zato sva zdoma odpotovala pol ure prej kot sem načrtoval. Na poti proti izhodišču so bile Julijske Alpe pokrite s temnimi oblaki, kazalo je, da bo vsak čas pričelo deževati in res je za Trbižem padlo nekaj kapelj.

V Verzegnisu sva se ustavila pred cestno zaporo in dvema policistoma, od katerih mi je eden nakazal, naj pripeljem bližje. Na njegovo vprašanje kam, sem mu povedal o svojih namenih in ko sem ga že hotel vprašati, ali je kje blizu obvoz, mi je dejal, da je cesta do prelaza Chianzutan odprta še pol ure in se lahko peljem naprej. Le nazaj bom moral po drugi cesti, je dodal, na drugi strani prelaza, ker bodo cesto po kateri sva prišla, zaradi rally-ja zaprli do polnoči. Mar sem se zbudil sam od sebe zato, sem si mislil, da sva odpotovala pol ure prej kot sem načrtoval in tako prehitela zaporo... Zahvalil sem se policistu in odpeljala sva se proti najinemu izhodišču. Ko sem že mislil, da bo edina težava v tem, da se bova domov vračala naokoli, po daljši poti, me je na koncu vasi ustavil redar in mi rekel, da je potrebno plačati 10€, če se želim peljati naprej na prelaz. Zaradi organizacijskih stroškov, nekaj takega, in da je njim prav vseeno ali bom gledal rally, šel v hribe ali počel kaj tretjega. Ni kaj, če drugi plačujejo, bom pa še jaz, sem si mislil, in odštel tisti desetak ter se odpeljal naprej. Na prelazu je bilo, tako kot med potjo do tam, vse ograjeno, zato sem vprašal gospodično mično, ki je bila redarka ob cesti, kje naj pustim avto. In ji tudi povedal o mojih pohodniških namenih. Še dobro, da sem to storil, kajti če bi parkiral za gostiščem na prelazu, bi s princesko morala čakati do polnoči, da bi odprli cesto. Zapora se je namreč končala šele dva kilometra onstran prelaza, kar je pomenilo, da bi morala ta dva kilometra opraviti pred in po turi. Nič, peljala sva se naprej še ta dva kilometra, do konca zapore, vmes pa sem razmišljal, kako bova po turi to pot prehodila, še bolj kje, ker bo cesta zaprta zaradi dirke. Potem sem se spomnil še na to, da je hrib, na katerega sva namenjena, tik nad cesto in da bova morala vso turo poslušati ropot dirkalnih avtomobilov... Ko sva pripeljala do konca zapore, sem že vedel, kaj nama je storiti. Peljala sva se naprej navzdol proti Spilimbergu, vse do odcepa ceste proti Preoneju. Tudi tam so bili redarji, ki so pobirali 10€ od tistih, ki so se pripeljali z one strani. Povprašal sem jih, v kakšnem stanju je cesta proti Preoneju, in bil vesel odgovora, da je normalno prevozna. Cesta je namreč sila ozka, nič več kot za avto, in včasih jo zaradi podora kamenja, recimo ob močnem deževju, tudi zaprejo.

Karnijske Alpe in njih predalpski svet mi je že tolikanj znan, da sem na prelazu hitro premislil, katere hribe imam tod blizu na mojem spisku 'nekoč' in se spomnil na Val Preone in na turo nad to dolino. Ime hriba mi je sicer ušlo iz spomina, a sem se dobro spomnil fotografije izhodišča in tega, da je na parkirišču smerokaz, kjer piše, na katere hribe vodi pot in koliko časa traja vzpon nanje. Po sila ozki cestici sva se hitro pripeljala na planoto, kjer sva na parkirišču blizu Stavoli Pie della Valle res našla smerokaz, in kmalu zatem vzela pot pod noge.

Ko sem že mislil, da so vse tegobe za nama, me je pričela skrbeti še princeska. Njen pogled je bil bister in zvedav, tudi repek je veselo migotal sem ter tja, le korak ji ni in ni stekel kot običajno. Saj bo, sem si mislil, pa kar ni bilo. Sem ji prigovarjal naj pospeši, nič. Ji rekel bolj odločno, naj stopi že enkrat, spet nič. Vzel v naročje, pregledal tačke oziroma blazinice, jo zmasiral, še vedno nič. Že res, da ima skoraj štirinajst let in tudi jaz nisem od včeraj, ampak takega 'slow motiona' nisva imela niti na najzahtevnejših turah, ki sva jih že kar nekaj opravila. Capljala sva navkreber, nekaj časa jaz spredaj, nekaj časa ona, in po dolgem času, vsaj občutek je bil tak, končno prisopihala do Casere Teglara.

Če nama je bilo v gozdu vroče, je bilo tod prijetno, saj je rahlo pihljalo. Ko sem si ogledal nadaljnjo pot sem videl, da do vrha Teglare ni daleč in da bo pot sila strma. Ker sem predvideval, da bo princeska nadaljevala počasi, sem se odločil, da nadaljujeva in si počitek privoščiva na vrhu. Dejansko sem imel občutek, da sva tako počasna, da zlepa ne bova prišla nikamor. Do casere naju je pot vodila po precej zložni gozdni cesti, ki je bila včasih bolj podobna kolovozu in včasih mulatjeri. Teren je bil sila strm, zato je prav prijalo hoditi po njej, saj bi morebitna bližnjica, ki je sicer ni bilo, pomenila pravi kolenogriz. Nad casero sva stopila na travnat teren, bilo je, kot da bi hodila po mehki preprogi. Nikoli ne bom vedel, ali je bila trava tista ali je bilo kaj drugega, da je princeska pospešila in se zagnala v breg, da sem jo komaj dohajal. Kmalu sem izgubil markacije in stezo, zato sva se vzpenjala kar naravnost navzgor, po najstrmejšem pobočju, ki je obetalo najkrajšo pot. Sila strmo, prava direttissima. Ne enkrat sem si pomagal z rokami, grabeč travo, da sem imel boljši občutek. V snegu bi bil še kako vesel dveh cepinov. Princeski je bilo na štirih tačkah lažje in tako kot sem se jaz nekajkrat ustavil na poti do casere in jo pogledal navzdol, češ kaj mečkaš, je tod podobno ona gledala mene, saj je šibala naprej in bila ves čas pred mano. Tudi nad. Strmina ni popustila vse do vrha, zato sva zadnjih nekaj deset metrov skoraj hropla in je na vrhu trajalo kar nekaj časa, da je bitje srca padlo na običajno raven. Vrh Teglare sva našla samo majhen betonski podstavek in nekaj železa v njem, drugega nič. Ker sem videl, da je greben do Valcalde kar dolg in da bo potrebno tudi malce gor in dol, sem še enkrat prestavil počitek. Princeska ni imela nič proti, urno je nadaljevala po grebenu naprej. Hiteč za njo sem godrnjal, češ spodaj sva skoraj stala, tu pa tako divjava, a sem se raje pomujal, kot da bi jo druge pol poti prosil naj upočasni, če sem jo že prve pol, naj stopi hitreje. Valcalda je bila vse bližje in bližje in ko sva zmogla še zadnjo vzpetinico, sva sedla na vrh poleg podrtega križa.

Princesko sem pocrkljal z nekaj briketi in koščkom sira, tudi nase nisem pozabil, potem sva malce ždela in se razgledovala in ko sem naredil še nekaj posnetkov, sva se odpravila navzdol. Del poti sva sestopala po taisti poti, kot sva šla navzgor, potem pa sva se po nekaj manj strmem pobočju, kot je vodilo na Teglaro, usmerila navzdol in previdno sestopila do casere. Tam sva se odžejala, saj je bilo pošteno vroče, potem pa nadaljevala s sestopom. Princeska proti mojim pričakovanjem ni upočasnila tempa, ko sva spet stopila na cesto, živahno in urno jo je drobila v dolino, jaz pa nekaj manj živahno in enako urno za njo. Pot v dolino je bila dolga, zato sem imel dovolj časa, da sem premišljeval o dnevu, ki ga živiva. Z zadovoljstvom sem ugotavljal, da nama prav nič ne manjka, ker brusiva pete drugje, kot sva sprva nameravala, in da se imava nadvse imenitno.

Precej utrujena sva se vrnila do avta, saj je bila kar dolga pot za nama. Tudi sonce je pripomoglo k utrujenosti, saj je bilo toplo, toplejše kot sva bila vajena na zadnjih nekaj potepih. Ni kaj, poletje trka na duri in temu se bo potrebno prilagoditi. Ko bodo jezera in morje dovolj topli, da se bo po turi lahko tudi zaplavalo, bo gotovo lažje.

Vožnja od izhodišča do Preoneja je bila previdno počasna. Cesta je sila ozka, motorista me nista mogla prehiteti, vse dokler se jima nisem umaknil na izogibališču. Vrh vsega sta bila dva ovinka navzdol tako zavita, da sem moral 'popravljati', da sem ju speljal. Na to, da bi tam moral peljati vzvratno, če bi se kdo pripeljal nasproti, raje nisem pomislil.