Guslica in Snježnik

Veliki traven, sobota 25.5.2019

Nestabilno vreme, milo rečeno, še kar traja. Petkove vremenske napovedi niso obetale kaj prida, naju pa so srbeli podplati, saj sva imela en vikend kavča vrh glave dovolj. Popoldanske plohe nama niso dišale, nevihte še manj, hoja po snegu najmanj, saj je zima že davno mimo. Kam torej?

Gorski Kotar in otok Krk sta dovolj blizu, da tam opraviš imeniten enodnevni potep, po turi pa običajno ostane nekaj časa, da si še kaj ogledaš ali kje posediš. Grobniške Alpe sem že kar dobro spoznal, na Krku sva bila pred kratkim, zato sem se odločil, da se zapeljeva na Platak in se od tam povzpneva na Guslico in Snježnik. Med vožnjo proti Platku sem razmišljal o turah po Grobniški Alpah, kjer sva vedno naletela na medvedje sledi. Prej o zveri nisem razmišljal, nikjer in nikdar, kaj šele, da bi pomislil na srečanje. Tukaj pa so me sledi pripeljale do zavedanja, da je zver še kako prisotna, da je zelo verjetno, da naju je med vrsto potepov vsaj enkrat zaznala in da je prav možno, da smo si bili kdaj precej blizu. Ker princeska nikdar ni bila z nama, ture so bile zanjo predolge in prenaporne, sem bil in sem še prepričan, da bi se zver umaknila, če bi se srečali. Ali bi se tudi, če bi bil s princesko, ne vem, še manj, če bi moja zverinica zarenčala ali zacvilila... Razmišljanja o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, sem zaključil z odločitvijo, da se moja zverinica, zver in jaz pač ne bomo srečali. In pika.

Prazno parkirišče pri malem domu, kot pravijo Domu Sušak, mi je dalo vedeti, da družbe na poti ne bova imela, katera me v tisti, pogojno rečeno, divjini ne bi motila. Res sem bil presenečen, da ni bilo nikjer nikogar in da je bil tudi dom še zaprt. Princeska se je lenobno pretegovala v svojem boksu, ko sem se sprehodil do bližnjih kažipotov in pogledal, kam vodijo poti, potem pa sva se en, dva, tri pripravila in vzela pot pod noge. Odpravila sva se do smučišča Radeševo, ter po glavni cesti nadaljevala mimo velikega doma, kot pravijo Domu Platak, do odcepa pešpoti proti Guslici. 

Zložna pot naju je povedla v gozd, kjer so bile krošnje dreves že tolikanj olistane, da so se obsijane z jutranjim soncem lesketale v nebroj zelenih odtenkih. Luže na cesti in blatna pot so nama dale vedeti, da ni minilo dosti časa, kar je prenehalo padati. Višje v gozdu sem dobil podoben občutek, kot sem ga imel med potepanji po Grobniških Alpah. Počutil sem se, kot da bi bil sredi ničesar, nekje strašno daleč od ponorelega sveta. Tudi princeski se je dogajalo, saj me je vlekla od grmička do grmička in jih tako glasno ovohavala, da jo je bilo slišati, kot da bi smrčala. Počasi sva jo drobila proti Guslici, vsak v svojem svetu in svojih razmišljanjih, kar pred seboj zagledam veliko stopinjo v blatu. Nič drugačno kot so bile tiste, ki sem jih vedno znova videval med potepanji po Grobniških Alpah. Popraskal sem se po glavi, pogledal princesko, ki je veselo migala z repkom in me radovedno gledala in šel naprej; kaj pa nama je ostalo drugega. Nekaj časa sva se glasneje pogovarjala, malce sem udaril s palico ob drevo in skalo in nekajkrat zacepetal po tleh, da je bilo cepet slišati daleč v gozd. Tesnoba je bila kratkega veka, saj sva kmalu prišla nad gozdno mejo in je nadaljnja pot vodila po odprtem in preglednem svetu.

Prek krasnega travnika naju je pot privedla do ceste, kjer sva nedaleč naprej zagledala opuščene vojaške objekte, zapuščino bivše države. V drugo smer je pogled uzrl Snježnik, ki sploh ni bil videti daleč. Po cesti sva se odpravila do bližnje opuščene vojašnice, se okoli nje sprehodila in razgledala, potem pa poiskala zavetrn kotiček in si privoščila zaslužen počitek. Prazen žakelj ne stoji pokonci, ne pasji, ne človeški, zato sva si pošteno privezala dušo, potem pa malce ždela, saj ne gre, da bi s polnim želodčkom koj nadaljeval potep.

Po počitku sva se odpravila proti Snježniku. Do travnika, kjer sva prišla gor, po taisti poti, potem pa sva zavila v gozd. Enako pravljičen, kot tisti nad Hahličem, ki mi je dobesedno sedel v srce. Nizke bukve, umetelno skrivenčene, kot da bi jih naredil rokodelec in ne narava sama. Res so nekaj posebnega ta drevesca, ki kljubujejo silam narave. Kaj vse bi povedala, če bi znala govoriti. O ljudeh, ki so šli tod mimo, o ujmah, katere so prestala, o živalih, katerim so nudila zavetje... Gozda je bilo kmalu konec, najine pravljice pač ne, saj sva morala še do bližnjega vrha in od tam nazaj do izhodišča. Po travnikih sva jo drobila po položni poti sem ter tja do razpotja pod opuščenim domom, nato pa naju je čakala še zadnja strmina, ki je bila nad domom tolikšna, da sem si jaz pomagal z rokami, princeska pa je počakala, da jo dvignem in postavim na skalo nad njo. Vajena podobnih potov sva hitro opravila z nekaj zahtevnejšimi mesti in že sva sedla na skale vrh hriba. Pri domu in na vrhu je bilo kar nekaj pohodnikov. Prstov ene roke je bilo premalo, da bi jih preštel, prstov obeh pa preveč, gneče torej nobene. 

Počitek je bil kratkega veka, saj je bila pot od Guslice do tod kratka, glede sestopa pa sem tudi vedel, da prav dolg ne bo. Sestopila sva po razglednem grebenu, kjer je bilo zgoraj nekaj podobno zahtevnejših mest kot nad domom, zato sem princesko kar s povodcem 'abseilal' prek dveh, morda treh skokov, potem pa je pot zavila v gozd. Do razpotja, imenovanega Rimska vrata, sva skoraj pritekla, princeska je pač imela tak tempo, tam pa sva upočasnila in se po cesti in pešpoti vrnila na izhodišče.

Krasen dan je bil, res imeniten. Nikoli si ne bi mislil, da me bodo tisti konci tako prevzeli. Poti so večinoma nezahtevne, vrhovi, večina njih, neznani. Tako podobno drugim krajem in tako drugačno.

Ker so bile mize pred domom zasedene, kar me zaradi hladnega vetra niti ni motilo, sem si kavico privoščil znotraj. Ob zakurjenem kaminu sem srebal kapučino, misli pa so bežale nazaj in naprej, na pravkar opravljeni potep, na nekaj njih pred tem in na tiste, ki si jih obetam tod blizu in daleč stran.

-> fotografije Guslica in Snježnik