Če ne gre, ne gre, sem si rekel, ko sem v petek prebiral vremenske napovedi. Sneg, dež, oblaki in megla. Kam naj se dava, sem razmišljal, iščoč kraj, kjer bi bila vremenska napoved obetavnejša. Ko je puška že skoraj pristala v koruzi, se mi je končno utrnilo.
Med prebiranjem opisov načrtovane poti sem princeski, ki je dremala tesno ob meni, prišepnil, da greva prihodnji dan na morje. Na otok. Kot da je ne zanima, saj ni ne odprla oči, ne zastrigla z ušesi. Potem sem ji glasneje dejal, da bova šla na otoku v hribe. V trenutku se je dvignila in veselo mahala z repkom, nič manj veselo je tekala za menoj, ko sem pripravljal vse potrebno za potep. Ker sem v vremenski napovedi zasledil tudi temperaturo morja, sem kopalke in brisačo s težkim srcem pustil doma.
Do Reke je pot minila kot bi trenil, saj mi je po nekaj zaporednih obiskih Grobniških Alp cesta do tistih krajev že precej domača. Ko sva prišla po mostu prek morja, sva se zapeljala v Punat, kjer sem v turistični pisarni dobil zemljevida, potem pa nadaljevala do prelaza Treskavac, kjer je bilo najino izhodišče. Vajenemu dežja in nizkih temperatur doma v zadnjih dneh, mi je takoj, ko sem stopil iz avta, postalo pošteno vroče. Tudi princeska je sopihala bolj kot običajno, ko sva vzela pot pod noge. Strma asfaltna cesta nama je bila odveč, šele ko sva stopila na pot, sva lažje zadihala in nama je korak stekel kot se spodobi. Veli vrh, prvi od štirih, ki sva jih nameravala obiskati, je bil videti dokaj blizu.
Na razpotju so se poti razcepile na vse strani neba, midva pa sva nadaljevala po tisti, ki je ni bilo. V bližini sem videl ograjeno njivico, kjer so se pasle ovce, in jezerce Lokva Kaljužina, zato sva stopila do tja, da sem naredil nekaj posnetkov in se razgledal. Markirana pot proti Velemu vrhu je šla precej bolj desno, ker pa je bil teren lahko prehoden, sva nadaljevala po svoje. Že blizu grebena je svet postal bolj razbit, skale ostrejše in podobne melišču, zato sem princesko do stika z markirano potjo raje nesel. Od tam do vrha sva imela samo nekaj korakov in kmalu sva stala pri obeležju vrh najinega prvega hriba na otoku. Z mladeničem, ki je prišel gor iz druge strani, sva malce poklepetala, potem pa me je princeska odpeljala naprej. Razgledi so bili imenitni, tako na bližnji Cres, kot proti Reki, Učki in Grobniškim Alpam.
Skala na poti ni bila tako ostra, kot sem se bal, zato princeska ni imela težav, ko je šibala po njej. Pod Brestovico sva srečala še štiri, ki so šli v drugo smer kot midva, potem pa srečevanj do konca ture ni bilo več. Sonce je prijetno grelo, vetra pa je bilo ravno prav, da nama med hojo ni bilo vroče in naju med počitkom ni hladilo. Vrh Brestovice sva poskrbela za lakoto in žejo, jaz sem se s pomočjo zemljevida tudi razgledal, potem pa sva nadaljevala naprej proti Obzovi. Dol in gor naju je vodila pot, tudi sem ter tja, in ker je bil teren na pogled enak, kamorkoli si pogledal, sva včasih tudi zgrešila komaj vidne markacije. Najvišji vrh otoka Krka, Obzova, ne izstopa kaj dosti od okolice. Skalnata piramida in tablica z napisom, da veš, da si na vrhu.
Pogledal sem, kje se začne pot, po kateri bova sestopila, potem pa naju je čakal precejšen spust pred zadnjim vzponom na Zminjo. Pod Obzovo sva prišla do krasnega travnika in gozdička, ograjenega s suhim zidom, kjer so se pasle ovce. Te so bile bolj plašne, kot tiste pod Velim vrhom, saj so hitro stekle stran, ko sva prišla bližje. Do Zminje je bila pot na nekaj koncih spet takšna, da sem princesko nosil, zadnjih nekaj metrov do vrha pa je opravila sama. Kaj bi se mučile njene drobne tačke, ko pa je v naročju bolj udobno. Razgledi so bili vso pot imenitni, tod pa sta se videla še Draga Bašćanska in Baška, kraja, ki ju obiščeva po turi. Razgledi so seveda segli tudi naprej, proti Rabu, Prviću, Golem otoku ter na celino, proti Senju in okolici.
Kot običajno sva tudi današnji potep zastavila tako, da sva večji del sestopa opravila po drugi poti. Z Zminje sva se še enkrat povzpela na Obzovo, potem pa sestopila v dolinico, imenovano Na Plakari. Pot je peljala mimo dveh jezerc, tam jim rečejo lokve, kjer se je paslo veliko ovc. Če so bile tiste pod Velim vrhom zvedave, saj so naju z zanimanjem opazovale, in tiste pod Obzovo plašne, saj so jo urno ucvrle stran, ko smo se zagledali, so bile te ob vodi predvsem glasne. Tako glasnega blejanja že dolgo nisem slišal, pa se z ovcami kar pogosto srečujem v gorah. Po travah hitreje, po kršu nekaj manj, sva jo drobila navzdol in ko sva prišla do Kaljužine je bil krog zaključen, potep sam pa še ne.
Do avta naju je čakala nebodijetreba cesta, ki nama je bila navzdol grede še bolj odveč, kot nama je bila navzgor. Princeska se je zleknila v svojem boksu, jaz pa sem si nadel poletna oblačila in obutev, saj naju je čakala pot v Baško in potep ob morju.
Ko sem v Cicibeli zobal okusne kalamare, srkal hladno pivo in se razgledoval po rahlo vzvalovanem morju in hribih nad njim, sem zaslišal prijetno glasbo (klikni za poslušanje). Vse skupaj, morje, spomini, opravljena tura, pesem in še kaj, je ustvarilo nepozaben trenutek, tako čudovit, da so mi po licih pritekle solze sreče...
Med potovanjem domov sem kot običajno več razmišljal o novih potepih, kot o pravkar prehojeni poti. Zna biti, da bo s Krkom podobno kot z Grobniškimi Alpami in se bodo obiski nadaljevali. Ne zapored kot tam, a vsake toliko zelo verjetno...
-> fotografije Veli vrh, Brestovica, Obzova in Zminja
Ni komentarjev:
Objavite komentar