Veselil sem se novega potepa po Grobniških Alpah, saj so me ti konci resnično prevzeli. Že prva tura me je navdušila, čeravno se je vreme kujalo in zato ni bilo kaj prida razgledov. Tudi zaključek je bil malce drugačen, kot bi znal biti v lepšem vremenu. Nadaljnja dva potepa sta navdušenje samo stopnjevala. Travnati grebeni, ozka soteska, pragozdu podobni gozdovi in ostra, bela skala na posameznih vrhovih. Nizke, skrivenčene bukve v pravljičnem gozdu. In medvedi oziroma njihove sledi v snegu in blatu. Naj si gre za hojo po komaj vidnih stezah, kjer so markacije ob poti že povsem obledele, po gozdnih cestah ali za poplezavanje po skalnatem terenu, ki vodi na vrh, povsod se mi je odmaknjenost od sveta zdela mnogo večja kot drugod. In precej drugačna. Glede medvedov sem bil do pred kratkim prepričan, da je srečanje malo verjetno. Potem pa sem v knjigi o Velebitu prebral, da medved ni medvedu enak. Večina se jih umakne, ko zasliši ali začuti človeka, se pa najdejo tudi taki, ki so zvedavi in gredo pogledat, kaj jih je zmotilo. Sedaj, po prebranem, nisem prepričan, kaj je bolje. Biti tiho ali opozarjati nase. Ne vem namreč, koliko zvedavih zverin je doma v teh krajih, če sploh kakšna.
Začetek tokratnega potepa je bil nekaj kilometrov naprej od smučišča Platak. V primerjavi s prejšnjimi tremi, gledano na zemljevid, bi lahko rekel desno zgoraj, namesto levo spodaj. Po gozdnih cestah in pešpoti sva hitro prišla do opuščene gozdarske koče pod Crnim vrhom. Nadaljevanje proti Nebesom nama je bilo znano, saj sva tod že hodila.
Ko sva prišla pod Nebesa, sem mislil, da sva nad njimi in je nad razpotjem samo neka kota v grebenu. Potem sem zagledal tulec, s katerimi označujejo vrhove, in ko sem se povzpel do tja, je bilo presenečenje precejšnje. Stal sem vrh Nebes in to že drugič. Prvič je bilo na turi skozi Mudno dol, takrat sva se na vrh povzpela od zgoraj, in verjetno je bilo to krivo, da sem se malce zmedel. Kaj dosti se nisem obremenjeval, kvečjemu sem bil vesel, da sva turi dodala vrh, ki sicer ni bil v mojem itinerarju. Razgledi na morje, otoke in okoliške vrhove so bili čudoviti, videlo se je veliko že obiskanega in še več tistega, kar morda nekoč še bo.
Po širokem slemenu sva prišla v gozd, kjer so rasle čudovite bukve. Imel sem občutek, kot da sva v galeriji, kjer je vsako drevo umetniški izdelek. Kar verjeti ne moreš, kaj vse zmore narava. Mestoma precej strma pot naju je kmalu pripeljala na Gornik. Grleš je bil od tod videti kar daleč, poleg tega naju je do tam čakal še precejšen sestop.
Če sem v nadaljevanju imel občutek, da sestop traja precej časa in da sva se spustila zelo globoko, mi je strm vzpon, ki je sledil, minil hitro in lažje, kot sem predvideval. Nekje tukaj sva v blatu prvič uzrla sledi medveda, katere sva potem videla še nekajkrat. Pogosto so vodile po poti v smeri najinega potepa... Vreme se je obrnilo na slabše, sivi oblaki so prekrili nebo in v daljavi je bilo slutiti, da zna tam že deževati.
Z Grleša sva nadaljevala proti Sljemenu. Ko je markirana pot začela zavijati proti levi, v smeri Osoj, sva se čez drn in strn odpravila desno navzgor, saj sva menila, da je Sljeme v tej smeri. Ko sva prišla na vrh, tam ni bilo ničesar. Ne poti, ne markacij, še medvedovih sledi ne. Zato sva po občutku nadaljevala v smeri, za katero sva menila, da naju bo pripeljala na markirano pot nekaj naprej od tam, kjer sva jo zapustila. Ker je gozd gozdu podoben, poti pa ni bilo nobene, sva si iskanje olajšala z uporabo navigacijskega programa na telefonu. Ta nama je razodel v kateri smeri morava iskati pot in res sva jo kmalu našla. Ko sva nadaljevala po njej, sva prišla do smerokaza, ki je kazal, da pot na Sljeme vodi v levo. Šment, sem si mislil, kaj pa je zdaj to. Kasneje, že doma, mi je pogled na zemljevid hrvaške geodetske uprave razodel, da je Sljeme precej veliko področje, kjer sta kot vrh označeni dve koti. Ker v nobenih opisih nisem zasledil, da bi imelo Sljeme dva vrha, predvidevam, da je višji od njiju tisti, ki naj bi bil pravi. Konec koncev nanj vodi tudi markirana pot in sta zgoraj vpisna knjiga in žig.
Kakorkoli že, nadaljevala sva proti Osojam, katere so bile lepo vidne z razgledne točke blizu vrha Sljemena. Nekaj naprej od križišča gozdnih cest sva se odločila, da z vzponom nadaljujeva po strmem slemenu, na katerem sva višje ujela markirano pot in se po njej povzpela do vrha. Vrh je še kar razgleden, lepo sva videla razgledno točko na Sljemenu in vrhove v okolici, tako tiste, ki sva jih obiskala danes, kot nekaj njih, na katerih sva bila pred časom.
Ker je bilo oblačno in hladno, tudi pihalo je, sva se odločila, da si počitek privoščiva nekaj nižje. Po markirani poti sva sestopala po gozdu in se nižje usmerila na travnata pobočja, ki so naju privedla do kolovoza pod Vidaljem. Še enkrat sva si privezala dušo, potem pa nadaljevala naprej, nazaj na izhodišče. Do tam naju je čakala kar dolga pot, na kateri sva ne enkrat morala tudi navzgor. Vreme se je obrnilo na boljše in ko sva končala, je spet sijalo sonce.
Krasen dan sva zaključila tam kot običajno, le da sva tokrat kavico popila na terasi.
-> fotografije Nebesa, Gornik, Grleš, Sljeme in Osoje
Ni komentarjev:
Objavite komentar