Težko pričakovane prvomajske počitnice so se začele s slabim vremenom. Nižje dež, višje sneg. Hočeš, nočeš, sva morala spremeniti najine načrte in oklestiti plan potepov.
Imeniten razglednik nad sotočjem Bele in Tilmenta mi je že dvakrat pričaral prekrasen dan, zato sem bil prepričan, da naju s princesko tudi v tretje ne bo razočaral.
Na izhodišče sva se pripeljala ravno ob pravem času, da sva zasedla zadnje parkirno mesto pred zapornico. Princeski se ni mudilo iz svojega boksa. Kar leže je opazovala okolico in mirno čakala, da sem se pripravil na potep. Tudi začela je lenobno in prav mi je bilo tako, saj sva na začetku morala nekaj časa po cesti.
Med ogrevanjem po asfaltu, kasneje makadamu, sem se spomnil svojih minulih obiskov tod, časa, ki je bil, in ko sem šel s spomini še malce nazaj, skoraj nisem mogel verjeti, koliko vsega je bilo v zadnjih desetih letih. Spominov za nekaj knjig, morda celo za knjižno zbirko. Deset let, obdobje, za katerega bi lahko dejal, da v njem živim že četrto življenje. Ko sva zavila s ceste v gozd, sem se vrnil v danes in začel uživati tukaj in sedaj. Dan je bil čudovit in spodobilo se je prisluhniti izreku, ki ga pripisujejo rimskemu pesniku Horaciju: 'Carpe diem, quam minimum credula postero.'
Ko sva stopila s položne ceste na strmejšo pot v gozd, je princeska stopila hitreje. Kot da sta ji asfalt in makadam odveč, saj je višje, ko sva spet stopila na cesto, takoj upočasnila korak. Kmalu sva prišla do razgledišča, s katerega je imeniten razgled na jezero Cavazzo, na Karnijske Alpe in na Furlansko nižino. Nekaj višje sva pri kapelici dobila družbo; lahko se razume tudi tako, da sva se pridružila midva, in skupaj smo nadaljevali navkreber.
Princeska je urno drobila po poti in kaj kmalu smo spet stopili na cesto, po kateri smo imeli samo še nekaj korakov do utrdb, od tam do vrha pa ni bilo daleč. Kmalu smo raziskovali tunele, ki vodijo med posameznimi utrdbami in skozi enega od njih prišli na vršno ploščad, kjer spomenik in zastava označujeta vrh. Vrha sta pravzaprav dva; ta, na katerega pripelje pot skozi tunel in stranski vrh, na katerega ni označene poti. Po zemljevidih sodeč naj bi bil stranski tudi glavni, a glej ga šmenta, tudi tokrat sem pozabil pogledati, ali nanj vodi kakšna stezica.
Klepet med vzponom in na vrhu samem je bil nadvse prijeten. Kar verjeti ne moreš, kako je svet majhen, vsaj kar se skupnih znank in znancev tiče. Beseda se je dotaknila tudi tistih, ki niso več z nami, in takrat se še bolj zaveš, kako dragoceni so trenutki tukaj in sedaj. Kaj veš, kaj bo jutri, še manj, ali jutri sploh bo...
Malico smo si privoščili pri spodnji utrdbi, tudi princeska ni bila prikrajšana, potem pa smo vzeli slovo in šli vsak svojo pot. Ena proti San Simeone-ju in midva proti dolini. A., hvala za družbo in prijeten klepet. S princesko te lepo pozdravljava.
Sestop sva prav tako opravila po bližnjicah skozi gozd in ker sva bila urnih nog, kmalu prišla do ceste in po njej do avta. Princeska je šla počivat v svoj boks, jaz pa sem si vzel čas in malce posedel na bližnji klopci. Recimo, da sem se počakal, preden sva se odpeljala domov.
Če sem bil še dan ali dva pred tem malce žalosten in razočaran, ker nama jo je vreme zagodlo, je današnji potep postavil stvari na svoje mesto. Krasen dan!
-> fotografije Monte Festa (2019)
Ni komentarjev:
Objavite komentar