Obetali so vrhunec vročinskega vala, zato sva izbrala bližje izhodišče, nižji hrib in zdoma odpotovala že pred peto. A glej ga zlomka. Jutro je bilo oblačno, nejeverno sem zrl v nebo, saj sem imel občutek, da bo vsak čas pričelo deževati. Ta vsak čas je trajal do Mojstrane, ko sem res moral vklopiti brisalce, potem pa je še od Rateč do Trbiža kar nekajkrat padlo nekaj debelih kapelj na vetrobransko steklo. Pogledi na okoliške gore niso odražali vremenske napovedi minulega večera in ker sem zaradi teh napovedi anorak in dežnik pustil doma, sva morala na izhodišču malce počakati, da je rahel dež ponehal. Na poti do vzhodnega Podgorskega vrha naju je presenetila še ena ploha, a nama v gozdu ni bilo hudega. Potem se je na vrhu zjasnilo in na poti na glavni vrh in zatem med sestopom proti Ukvam je prijetno sijalo sonce, o vročini pa bi težko govoril. Pod avtocesto sva poiskala nadaljevanje poti proti sedlu Nebria in čim se je pot obrnila navkreber, je spet pričelo deževati. Rahlo sicer, a dež je dež in o njem na predvečer ni bilo govora. Do avta sva zmogla hitreje, kot sem predvideval, in tudi suha, saj je bilo z dežjem na sedlu konec. Ob pol enajstih sem za Trbižem nejevrno zrl proti Mangrtu in okoliškim goram, ki so bile pokrite s temnimi oblaki, nekaj kasneje je bilo podobno z Razorjem, Prisojnikom in martuljškimi vršaci. Kratko in sladko, bi lahko dejal današnjemu potepu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar