Dolomiti d'Oltre Piave, zahodni konec Karnijskih Alp, so tako daleč, da bi tam zlahka preživel daljše počitnice. In dovolj blizu, da se tja zlahka odpraviš na enodnevni potep. Na daljše počitnice se bova odpravila drugam, kaj kmalu, zato sva tokrat storila slednje.
Ko sva v Cimolaisu zavila v Val Cimoliano, sem postal enako nestrpen kot takrat, ko sem se prvič odpravil na turo v tej prečudoviti dolini. Zadnjih nekaj kilometrov ceste, nekako od Pian Fontane dalje, je bilo precej načetih, saj po lanskoletni ujmi še ni v celoti sanirana. Z novim avtom sva se brez težav pripeljala do konca, s starim bi verjetno morala nekaj več peš. Ceste nad Pian Fontano ponekod ni več, tam se vozi po z valjarjem za silo utrjenih prodiščih, kjer nama je višje podvozje prišlo še kako prav. Kot nama je prišlo prav med vožjo prek globokih jarkov, namenjenih odvodnjavanju, in prek za kakšnih deset prstov globokega potoka. Ni čudno, da je bilo na parkirišču pod kočo Pordenone samo nekaj SUV-ov in en star, precej zdelan, Fiat Punto.
Okoliške gore so bile obsijane s soncem, ko sva stopila na pot, ki je pravzaprav ni bilo. Smerokaz je kazal kam, navigacija na telefonu takisto, steze pa nikjer. Tudi to je odnesla ujma, pravzaprav njen začetek, zato sva potrebovala nekaj časa, da sva jo udela in po njej nadaljevala po prodiščih doline Sciol Demont. Kakšno uro sva potrebovala do zatrepa, kjer je steza zavila na desna pobočja in naju popeljala v smrekov gozd. Najin vrh je bil s prodišč videti kot na dlani, bolj kot on pa je poglede privlačilo tisto za hrbtom. Korak je pogosto zastal, da sem lahko užil poglede na gore v skupini Spalti di Toro in Monfalcone, kjer je izstopal stolp Campanile di Val Cimoliana. Spodaj, na prodiščih, me je zeblo kot psa, čeravno ni bilo videti, da bi bilo princeski hladno. Tudi v gozdu, kjer sva bila v senci, ni bilo dosti bolje. Kmalu sva prišla do razpotja, kjer je šla ena pot proti zavetišču Casera Roncada, mimo katere sva nameravala sestopiti, druga, po kateri sva nadaljevala, pa proti sedlu Forcella Lama. Po krasni poti skozi macesnov gaj sva kaj hitro zmogla do tja. Tam sta naju možic in iz kamnov postavljena puščica usmerila proti Ferrari, markirana steza pa se je nadaljevala proti sedelcu Forcella di Sabbia in naprej do zavetišča Casera Bregolina Grande.
Ob potoku sva nadaljevala navkreber in kmalu prišla nad gozdno mejo. Če me je nižje prenehalo zebsti, mi je tod spet postalo hladno, saj je rahlo pihljalo. Po skrotastem svetu sva sledila stezici, šla včasih po svoje in vsake toliko na skalah opazila kak bolli rossi, ki je obetal najlažjo smer navzgor. Na predvrhu sva se razgledala, potem pa med spustom, ki naju je čakal pred glavnim vrhom, vzela precejšen zalet, da sva lažje zmogla zadnji, precej strm vzpon. Vrh Ferarre sem pozvonil za naju, za vse najine, za bilo je, je in bo, potem pa sem vzel princesko v naročje in sedel k zasluženem počitku. Zadnje čase prihod na vrh gore doživljam precej čustveno, doživeto in globoko, in tudi tokrat je bilo temu tako. Dolgo sem užival v tem globoko doživetem trenutku prihoda na vrh, preden sva se lotila jedače in pijače, ki sva ju prinesla s seboj. Med malico sem se razgledoval po okoliških gorah, poiskal tiste, na katere sem se že povzpel in tiste, na katere se še želim, in na nebroj ostalih, katerim (še) nisem poznal imena.
Razmišljal sem, ne prvič o tem, ali so sestopi v dolino in vračanja domov konec potovanja in potepa, ali so že začetek novih potovanj in poti. Nekoč bom zadnjič odpotoval, ne vedoč, da bo potovanje drugačno in da se z njega ne bom vrnil...
Nisem razmislil do konca, ker so se v razmišljanja prikradle še druge misli. Ni druge, sem si rekel, kot da nadaljujeva s potepom in zbudil princesko. Še enkrat sem pozvonil, tokrat za srečno pot, in že sva pričela s sestopom. S predvrhom sva opravila tako, kot z glavnim vrhom med vzponom. Vzela sva zalet in skoraj pritekla nanj, tam pa morala celo malce zavreti, da na drugi strani nisva nadaljevala prehitro. V potočku nekaj nižje se je princeska odžejala, še nekaj nižje pa sva zavila proti planini, kjer stoji Casera Bregolina Grande. Tam sva še enkrat počila in si natočila sveže vode iz vodnjaka pred zavetiščem. Do tod in tod okoli sva srečala veliko svizcev, ki so glasno brlizgali, če sva šla preblizu njihovega doma. Eden njih, ki je stekel samo nekaj metrov od naju, je bil tako velik in tolst, da sem mislil, da je lisica.
Ko sva se vrnila do Forcelle Lama, je sonce že pošteno grelo. Nižje sva naredila še en ovinek in sicer do Casere Roncada, potem pa kmalu zmogla do zatrepa doline Sciol Demont. Sestop po prodišču nama je bil nazaj grede odveč, saj se je vlekel, tudi vroče je postalo, zato sva se na izhodišče vrnila precej upehana.
Še preden sva se pripeljala v Cimolais, je potep postal prekrasen spomin. Tako lep, da sva odločena, da kaj kmalu prideva še po kakšnega...
-> fotografije Monte Ferrara
Ni komentarjev:
Objavite komentar