Monte Pisimoni, najjužnejši vrh v masivu Zuc dal Bora, je zelo markanten, saj zavzame večji del obzorja, ko se pelješ mimo Možaca v Trbiž. Njegova strma pobočja nad dolino Bele so videti neprehodna, a je po njih speljana čudovita steza, ki spretno izkorišča naravne prehode. Kot mucek okoli sklede z vročo kašo sem obiskoval bližnje in nekaj manj bližnje mu vrhove in si ga ogledoval enkrat s te in drugič z one strani. Dve, tri leta bo tega, kar sem se pričel odpravljati in danes sem se končno odpravil.
Začel sem pri mostičku, na zahodnem koncu Ovedassa, in se po cesti odpravil do zadnjih hiš nad vasjo, kjer se prične pešpot. Tam sem srečal starejšega moža, s katerim sva izmenjala nekaj besed. Malce je zavil z očmi, ko sem mu razodel kam se odpravljam in kod nameravam sestopiti. Je že vedel čemu, saj sem enako storil tudi sam, dobrih deset ur kasneje, ko sem se vrnil do avta.
Čakalo me je poldrugih tisoč metrov vzpona, zato sem začel počasi. Ne gre, da bi se hitro upehal in bi bila nadaljnja pot zato napornejša, sem si prigovarjal. Čeravno je bilo jutro sončno in toplo, vročine nisem čutil. Strma pot je vodila navkreber po senčni strani gore, bilo je prijetno sveže in korak temu primerno lahak. Dolgo časa sem grizel kolena skozi borov gozd, dokler me steza ni privedla do strmih pečin, ki so zapirale pot navzgor. Pot jih je obšla po polici v desno in me nato prek izpostavljenih pobočij, grap, ozkih polic in sila strmih travnatih vesin pripeljala na odprta pobočja pod vrhom. Hladen vetrc je prijetno hladil pregreto čelo, saj je sonce že kazalo svojo moč. Prihod na vrh me je prevzel. Neverjetno močan občutek odmaknjenosti od sveta, navkljub markirani stezi in vpisni skrinjici na vrhu, me je dobesedno ganil. Dolgo časa sem sedel na trati poleg skrinjice in mislil na nič, uživajoč v dragocenih trenutkih brezčasja.
Ko je bilo poskrbljeno za duševno ugodje, sem se lotil še telesnega, pijače in hrane. Po počitku sem nadaljeval proti severu, v smeri Zuc dal Bora. Čim sem zapustil Pisimoni, je prenehalo pihati in postalo je pošteno vroče. Sploh tam, kjer je steza vodila med rušjem, je kar puhtelo od vročine. Pred zadnjim vzponom na Crostis, me je čakalo slabih tristo metrov spusta do škrbine Forcella Vidus. Pot po skrotastem svetu je bila sem ter tja slabše razvidna, zato sem bil pozoren na markacije, sploh potem, ko sem moral že drugič malce nazaj in poiskati pravo nadaljevanje. Ko sem prišel do razpotja, kjer se je moja pot nadaljevala naprej navzgor in se je druga pot odcepila nazaj navzdol, proti Roveredu, sem bil zaradi vročine in prehojene poti že pošteno utrujen. Pomislek, da bi skrajšal turo in samo še lagodno sestopil, je bil kratkega veka. Vedel sem, da ture kot take verjetno ne bi več ponavljal, da bi se na pot odpravil samo zaradi Crostisa, pa je malo verjetno. Pomujal sem se naprej in počasi nadaljeval navkreber. Bližje sem bil Crostisu, težji je bil korak in krajša sapa, zato sem se ustavljal na vsakih nekaj deset korakov in duškal, kot bi imel naduho. Samega sebe sem obrajtal, ko sem stopil na vrh Crostisa.
Proti Pisimoniju sem lepo videl pot, ki sem jo prehodil, proti Caseri La Cita pa tisto, ki me še čaka. No, del tiste, saj je bilo potem od Casere do doline še daleč. Zuc dal Bor, ki ga s Pisimonija nisem videl, ker je bil skrit v oblakih, je bil tod skoraj na dosegu roke. Od blizu je bila vršna kupola videti precej podobna velebitskemu Stapu. Vedoč, da me čaka še dolga in naporna pot v dolino, med katero me bo pestila vročina, se nisem dolgo zadržal na vrhu. Sestopil sem do Forcelle Fonderis in od tam nadaljeval po prekrasno speljani poti proti Caseri La Cita. Snežišči, prek katerih sem moral, nista predstavljali težav, prav tako ni bilo sile na mestih, kjer je bila pot zaradi naravnih sil podrta. Dolgo časa sem hodil skoraj naravnost, pot je bila pač tako speljana, preden sem se pričel občutneje spuščati. Pri Caseri sem se razgledal, saj je tam razpotje več poti, potem pa nadaljeval nad potokom Rio Simon proti dolini.
Do kraja, imenovanega Sasso delle Croci, kjer je tudi odcep poti, ki vodi proti Pisimoniju in Crostisu prek Forca Diame, sem moral še preko kar nekaj grap in voda. Navkljub precej vodnatim potokom, prečenja niso bila težavna. Lepo se je dalo skakljati po kamnih v vodi in priti suh na drugo stran, težavnejši oziroma napornejši so bili številni spusti v grape in vzponi iz njih, saj jih zlepa ni bilo konec. No, vsaj občutek je bil tak, ker se pot ni in ni hotela spuščati proti dolini. Kar nekajkrat sem mislil, da bom šel samo še navzdol in kar nekajkrat temu ni bilo tako. Ko sem zagledal asfalt, sem ga bil vesel kot že dolgo ne. Pravzaprav mi je v gorah oziroma med turami odveč. Tokrat pa je pomenil bližino konca nepozabnega potepa in prečudovitega doživetja, zato mi tiste slabe pol ure hoje po njem ni predstavljalo težave.
Čeravno je bila klopca pri avtu na soncu, jaz pa potreben sence in hladne pijače, sem se z veseljem usedel nanjo in v samih spodnjicah nekaj časa zadovoljno ždel pod žgočim soncem. Bistra studenčnica, če smem tako reči vodi iz potoka, ki sem jo zajel v čutarico, je prijala bolj kot hmeljev napitek v zarošenem vrčku. Tudi tod, med sedenjem na klopci, sem obrajtal samega sebe. Kaj se ne bi, po tako imenitni turi.
Pot domov je bila tokrat drugačna. Tudi prijetnejša.
-> fotografije Monte Pisimoni in Monte Crostis
Ni komentarjev:
Objavite komentar