Cima dai Gjai - sentiero alpinistico Piero Nobile

Veliki srpan, nedelja 16.8.2020

Na gorenjski avtocesti sem se poslovil od noči, nejeverno sem zrl v oblačno nebo. Potem je pričelo deževati in nisem vedel, naj potujem naprej ali naj obrnem. Šele v Ukvah sem uzrl nekaj jasnega neba in ko sem se pripeljal do izhodišča, je bilo vreme kot se šika. "Saj bo," sem se dobre volje odpravil na pot, ne vedoč, da sicer res bo, a kaj prida žal ne. No, moker pa le nisem bil...

Medtem ko sem se preobuval, sta se pripeljala dva avta, štirje mladeniči so polni energije pričeli pripravljati plezalno opremo. Vrvi, metulji, zatiči,... Ni, da ni, sem si mislil, ko sem videl, kaj vse so zložili na kup. Začel sem počasi, podobno kot lani na Creto Grauzario, vedoč, da bo pot dolga in naporna. Mladeniči so me prehiteli pri ruševinah nekdanje planine, jaz pa njih na razpotju pod kočo, kjer sem zavil proti Portonatu. Tam, kjer je pot najbolj podrta, je še vedno v pomoč vrv. Pravzaprav samo še nekaj pramenov, katere sem samo pobožal in se po mačje splazil prek podrtije. Lani skoraj še nova in lepo napeta, sedaj samo še ostanek, s katerim si nimaš kaj pomagati. Do vstopa v Piero Nobile je kar šlo, čeravno je teren precej podrt. Na začetku "smeri" sem malce počil in pospravil palice, ter zadovoljno ugotovil, da sem do tod potreboval samo dve uri. 

S prvim skokom sem opravil previdno, saj je bila skala mokra. Skok ocenjujejo z drugo težavnostno stopnjo, tako kot steno nekaj višje, a se mi je zdel lažji od vstopnega praga na Creto Grauzario, katerega težavnost ima enako oceno. Sem imel dober dan, razmišljam doma, ali je temu vzrok to, da sem letos opravil že nekaj zahtevnejših tur pred tem. Nad njim sem prišel na Forcello dai Gjai, od koder sem še imel nekaj razgledov na dolino Val Glagnò, na Grauzario in na pot, po kateri sem prišel, potem pa so megle in oblaki dokončno ovili okoliške gore in z razgledi je bilo konec. Po lahko prehodnem travnatem terenu sem sledil rdečim znamenjem in kmalu prišel pod ključno mesto vzpona, strmo in izpostavljeno steno. Začel sem po nekakšnem kaminu na desni, plezanje je bilo zaradi čvrste skale eno samo veselje, višje pa so me rdeča znamenja usmerila levo, v žleb, ki se je višje položil. Nad njim sem stopil na predvrh, da bi se razgledal, a sem zaradi megle in oblakov uzrl samo glavni vrh nedaleč stran. Ko sem na njem sedel k počitku, kar verjeti nisem mogel, da je vzpon že za menoj. Tako lahkotno mi je šlo vse izpod rok, da sem bil po eni strani malce žalosten, ker je bilo s prijetnim poplezavanjem že konec, in po drugi vesel, da sem spet opravil nekaj lepega. Zavedajoč se, da sem s tem lepim šele na pol poti, saj me je čakal še sestop. 

Med počitkom vrh Cime dai Gjai sem nekaj malega prigriznil, med prigrizovanjem pa prebiral vpisno knjigo in se vanjo vpisal tudi sam. Veter, ki je vsake toliko močneje potegnil, ni zmogel razpihati megle. Upanje, da bom imel kaj razgledov je usahnilo, zato sem se odpravil navzdol. Željo, da bi kot iz frčoplana gledal na kočo, sem prestavil na prihodnjič, saj sem se zatrdno odločil, da vzpon ponovim nekega lepega dne in z lepim mislim izključno na vreme. 

Sestop je potekal večinoma po travnatem terenu, sem ter tja med rušjem, kar nekaj mest pa je bilo takšnih, kjer sem moral malce poplezati, in je pomoč rok prišla prav. Daleč dol me je vodila pot, preden se je spet usmerila navzgor. Da je šlo navzdol precej lažje kot gor, je verjetno odveč omeniti. Že blizu Cime del Lavinale sem zaslišal glasove, vse glasneje in glasneje, in ko sem že mislil, da se bomo kaj kmalu srečali, sem ugotovil, da slišim tiste, ki se pogovarjajo na sedelcu Forca Nuviernulis. Hm, so bili tako glasni ali je veter vlekel v mojo smer in sem jih zato slišal tako blizu. Cima del Lavinale je bila tik nad potjo, grešil bi, če je ne bi obiskal. Razgledov tudi tod nisem bil deležen, še največ se je videlo v smeri, od koder sem sestopil. Do Force Nuviernulis potem nisem imel daleč. Tam ni bilo nikogar več, sem pa nekaj nižje srečal mlajši italijanski par, ki se je vzpenjal. Pot od Force Nuviernulis preko prelaza Foran de la Gjaline do koče Grauzaria mi je bila domača, tod sem hodil pred leti s klapo po vzponu na Monte Sernio in slab mesec kasneje s princesko po vzponu na Monte Flop. 

Množica ljudi pred kočo je bila neverjetna, vse mize zasedene, celo na stopnicah jih je sedelo nekaj s krožnikom v rokah. Vseeno sem si vzel čas in počakal, da so me postregli s pijačo. Po taki turi se spodobi, da nazdravim sam s seboj in samemu sebi. 

Do avta sem imel dovolj časa, da sem razmislil o prihodnjih potepih, tako tistih, ki se medijo vrsto let, kot tistem, katerega sem si zaželel tekom današnje ture.

Želja je toliko, da ne vem kam z njimi, časa pa... No, žal vse manj. Je pač tako, da več je spominov, manj je poti pred nami.

-> fotografije Cima dai Gjai - sentiero alpinistico Piero Nobile