Davno tega sem nekje prebral, da je spanec boljši kot žganec. Napisano sem si zapomnil za vse večne čase.
Ture v centralnih Alpah, ture v Andih, Iranu, doma in sosednjih državah, turnosmuški potepi in še marsikaj marsikje imajo eno skupno točko - zgodnje bujenje, marsikdaj kmalu po polnoči, pogosto tako zgodaj, da včasih ni imelo smisla leči k počitku. Prekrasni spomini na vse te ture niso popolni, če v njih ni tudi spomin na trenutek, ki je bil vedno znova mučen in naporen - ropot budilke, klicanje oskrbnika, tudi glasna narodnozabavna glasba v švicarskih kočah - in je neusmiljeno zapovedoval, da moraš vstati. Spominjajoč se tisoče in tisoče milo rečeno zoprnih bujenj se hkrati spominjam tudi tega, da brez njih ne bi bilo tudi na tisoče in tisoče dragocenih in nepozabnih spominov...
V dnevih pred turo na Brentoni nisem kaj dosti spal, tudi ne prav dobro, zato sem tistega dne dostop pod vršno ostenje prehodil na pol dremajoč, zasanjan tako in drugače. V dneh zatem s spanjem ni bilo nič bolje, pred današnjim potepom sem spal še manj. "Bo že", sem si utrujen in neprespan prigovarjal med vožnjo proti izhodišču, "je bilo že precej huje in je še vedno nekako šlo". No, dejansko je nekako šlo tudi danes, a bo v spominu na turo tudi spomin na nadležno utrujenost, ki je mičkeno grenila sicer izredno prijeten dan...
Jutro na planini Pecol me je neprijetno presenetilo, že dolgo ne tako toplega in zatohlega zraka na izhodišču. Kar verjeti nisem mogel, da je tako visoko kaj takega mogoče. Šele blizu Casere Parte di Mezzo, od koder sem po cesti nadaljeval proti planini Krni Dol (Cregnedul di Sopra), je rahel vetrc poskrbel, da sem zadihal s polnimi pljuči. Med hojo po cesti sem se spominjal mnogih tur v teh krajih, tako tistih peš, kot tistih na smučeh. Spomnil sem se tudi vzpona po severovzhodni debri na Viš in Vie Amalie na Montaž, ter tega, da je bila 'Ceria - Merlone' vse odkar sem prvič bral o njej, nekaj 'posebnega'. Mlad in neizkušen (dobro se sliši, mar ne) sem si med prvim branjem opisa te zavarovane poti predstavljal kako hodim po sila ozkih poličkah nad brezdanjimi prepadi, plezam po težavnih zavarovanih odsekih, da je od začetka do konca poti nešteto vzponov in sestopov, ter da je tura nepredstavljivo dolga. Skratka, po prebranem je bil prvi vtis tak, kot da gre za nekakšen 'bav bav' in verjetno je zato trajalo desetletja dolgo, da sem zbral pogum (ha, ha, ha) in se odpravil na pot.
Na Krnem Dolu sem se po bližnjici mimo razpela povzpel do markirane poti, ki pripelje gor iz sedla Na Žlebeh (Sella Nevea), in po njej preko prelaza Passo degli Scalini nadaljeval do Škrbine prednje Špranje (Forcella Lavinal dell'Orso). Čim sem prišel na odprta travnata pobočja pod Vrhom Krnega Dola (Monte Cregnedul) je sonce pokazalo svojo moč, do Škrbine prednje Špranje je bilo navkljub jutranji uri že pošteno vroče. Malo pod škrbino sem dobil občutek, da me nekdo opazuje. Ozrl sem se naokoli in se od srca nasmejal, ko sem nad bližnjim balvanom opazil rožička in dvoje očk. Kozorog, skrit za veliko skalo, me je radovedno opazoval. Po nekaj korakih sem ugotovil, da sta dva, mati z mladičem, prav nič plašno sta se počasi umaknila nad pot. Na škrbini sem si privoščil zajtrk, med katerim sem skoraj zadremal. Prav nič mi bi bilo po volji, da me je pot do tod kar utrudila, pomanjkanje spanca in zelo toplo jutro sta dodobra pripomogla k temu. Opremil sem se za nadaljno pot, pospravil palice v nahrbtnik, potem pa prek melišča stopil pod vzhodno steno Vrh Krnega Dola, kjer se je nadvse prijetna tura pravzaprav šele pričela.
Zavarovana pot 'Ceria - Merlone' me je popeljala od Škrbine prednje Špranje do stičišča poti, ki pelje od koče Rifugio di Brazza na Špik Hude police (Cima di Terrarosa). Svet Poliških Špikov je čudovit, hoja po izpostavljenih policah in poplezavanje prek bolj ali manj strmih pobočij en sam užitek, številni kozorogi pa prijetna družba na samotni poti. Pod vrhom Vrh Krnega dola sem se spomnil ture, ki sva jo opravila s princesko pred nepolnima dvema letoma, na Škrbini nad Dolino (Forca de la Val) turnosmuških spustov, ki smo jih tod opravili s klapo, in na koncu, pod Špikom Hude police, na kar nekaj vzponov, ki sem jih opravil nanj. Sam, v družbi in s princesko. Na Špiku nad Nosom (Foronon del Buinz), najvišji točki ture, kjer je tudi bivak, postavljen v spomin na preminulega alpinista Luco Vuericha, sem si privoščil daljši počitek, malico in pustil prosto pot spominom, ki se jih je samo nad Pecolom in bližnjo okolico nabralo za debelo knjigo.
Če sem bil vse do slabe pol ure pred bivakom sam, je bilo od bivaka naprej drugače. Precej drugače. Že pri bivaku nas je bilo kar nekaj, potem pa smo se vse koče Brazza srečevali ves čas. Na zahtevnem spustu do Škrbine nad Tratico (Forca de lis Sieris), kjer varovala pridejo kar prav, sem srečal družino, obuto v superge in natikače, nekaj Tevi podobnega, brez nahrbtnikov, brez česarkoli. Gospa me je povprašala, kakšna je nadaljnja pot in povedala, da so sicer nameravali na Špik Hude police, a so narobe zavili. Po najboljših močeh, laški jezik mi ne teče najbolje, sem jim razložil kakšna je nadaljna pot, kako daleč je do bivaka, zanj so celo vedeli, potem pa so mi po daljšem premisleku dejali, da gredo do vrha zavarovanega dela poti kjer smo, in se zgoraj odločijo kaj in kako bodo storili potem. Nič, drugega, kot da jim zaželim srečno pot in lep dan mi ni ostalo, nato pa smo nadaljevali oni gor in jaz navzdol.
Na Škrbini nad Tratico sem pospravil plezalno opremo in s palicami v rokah nadaljeval pot proti Pecolu.
Prešerne volje sem si začel požvižgavati Gregorčičevo 'Zakrivljeno palico v roki':
Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetlic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.
Saj tukaj na sončni višavi
le sam sem, le sam gospodar,
živim le po pameti zdravi,
za muhe mi ljudske ni mar.
Nikomur tu nisem na poti,
na poti ni meni nikdo,
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirno?
Nikdar ne zmrači se mi čelo,
nikdar ne stemne se oči
in pojem in ukam veselo,
da z gore v goro se glasi.
Naj drugi okoli po sveti
si iščejo slave, blaga,
jaz hočem na gori živeti,
tu sreča, tu mir je doma.
Ne, palice svoje ovčarske
za žezlo kraljevo ne dam
in rajši ko krone cesarske
cvetlice na glavi imam!
Čeravno precej utrujen, se mi je kar smejalo, ko sem jo drobil navzdol, tudi krajši vzpon pred stičiščem poti pod Špikom Hude police me ni zmotil, gneča od tam do koče takisto. Na terasi je bila gneča precejšnja, a sem imel srečo in hitro prišel do osvežilnega napitka. Velik radler in pol litra mineralne vode sem spil hitreje, kot je natakarici uspelo nazaj prinesti drobiž. Dve, tri, največ štiri minute je trajalo od postrežbe, na dušek sem popil oboje, kaj ne bi, v tako vročem dnevu po tako dolgi in naporni poti.
"No, končno si ugotovil, da 'Ceria - Merlone' ni nikakršen bav bav", sem se menil sam s seboj med vožnjo domov. "Prihodnjič boš vedel, kaj te čaka, in obisk posameznih Špikov bo dobrodošel dodatek že tako pravljičnemu potepu."
-> fotografije Poliški Špiki - sentiero attrezzato "Celestino Ceria e Ruggero Merlone"
Ni komentarjev:
Objavite komentar