Köderkopf - Köderhöhe

Veliki srpan, sobota 1.8.2020

Kdo bi si mislil, da bom po današnji turi v avtu spet zapel.

...
A kličejo me spet daljave širne.
Potrkal veter z njih na okno je nocoj.
Vem, da obup je tam, da ure so nemirne,
da kakor s prahom čas igral se bo z menoj.
...

Čompe - Potepuh (klikni za poslušanje)

Dejansko sem si zaželel širnih daljav in travnatih poti. Kontrast Terzam in Cretonom, recimo. Köderkopf in Köderhöhe sta se ponudila sama od sebe, že vrsto let ju imam zabeležena in vse do danes nista dobila priložnosti. Gledal sem ju z Avostanisa in s Crete di Timau, sam in z Majo, se vsake toliko spomnil nanju in potem nanju tudi hitro pozabil...

Ob sedmih sva se odpravila proti jezeru Avostanis. Nekaj malega nad zaprto kočo Rifugio Giovanni Morgante, poleg katere je tudi Casera Malpasso, sva zavila na pot CAI448 in po njej hitro prišla na sedlo Passo Pramosio.

Tam naju je čakalo tisto, česar ne marava, a pogosto ne gre brez. Sestop med vzponom, kar pomeni vzpon med sestopom. Tokrat sva ga marala še manj, kajti ko je prišel na vrsto, je sonce že pošteno pripekalo. Zjutraj je bilo še hadno, pot do tod in naprej do razpotja, kjer sva spet stopila v breg, še v senci. Kiropraktika v začetku tedna je spet pripomogla, da je princeska poskočno drobila po poti. Ko sva prišla na sonce je bilo, kot da bi pozimi stopila v zakurjen prostor. Uf, kako naju je pogrelo. Nekaj časa sva potrebovala, da sva se aklimatizirala, potem pa je korak spet stekel. Nebroj živo zelenih odtenkov in sinje modro nebo sta bila nor kontrast "črnobelemu" svetu, ki me je spremljal med minulimi turami, sproščen korak prijetna sprememba, saj ni bilo potrebno paziti na razved, na to, kam bom stopil in kaj prijel... Če bi imel repek kot ga ima princeska, bi mahal z njim, da bi bilo veselje. 

Do stanu na planini Köder Alm sva morala stopiti čez nebroj potokov in potočkov,  ki so tekli po poti, ob njej in preko nje, tam je bila pozornost na mestu, da naju ni spodneslo na mokrih skalah in blatu. Svet na planini je bil zaraščen, da sva vedela kam, so nama pomagali količki z rdeče belo obarvanim vrhom. Redko sta obiskana vrha, na katera sva se namenila danes, ni čudno, da je pot ponekod slabše sledljiva zaradi visokih trav in grmičevja. Nad Köder Alm je pričelo rahlo pihljati, vzpon je bil v trenutku precej prijetnejši. Tako kot do planine, naju je tudi nad njo čakalo še eno prečenje pod vršnimi pobočji, potem pa se je pot končno usmerila strmeje navzgor. Po zložno speljanih serpentinah sva počasi a vztrajno pridobivala višino, greben in vrhovi so bili vse bližje in kmalu sem uzrl križ vrh Köderkopfa. Tam nekje naju je dodobra prestrašil majhen svizec, v katerega se je princeska skoraj zaletela, ko sva stopila skozi visoke trave okoli ovinka. Verjetno naju ni slišal, zagotovo pa je prvič v življenju pogledal psički v obraz z razdalje pol metra, morda celo manj. Če bo imel naraščaj, mu bo to srečanje služilo kot imenitna pravljica za lahko noč, da bodo mladički lažje zaspali. Do križa vrh hriba sva po srečanju zmogla kaj hitro, tam sva stopila na stranski greben, da sem se lažje razgledal po nadaljni poti.

Končni cilj, Köderhöhe, je bil na prvi pogled dokaj blizu, na drugi pa niti ne, saj sva se do tja morala kar pomujati. Prave poti naprej ni bilo, šlo je čez drn in strn, precej tudi gor in dol, saj je na grebenu kar precej vojaških jarkov in bunkerjev, ki jih je potrebno obiti po bolj ali manj podrtem svetu. Tudi zaraščenem. Nekaj skal in lesa, verjetno ostanek križa, sta nama dala vedeti, da sva z vzponom pri koncu. Kar upehana sva sedla na mehke trave, princeska je zadremala, še preden sem ji ponudil vodo in nekaj briketkov. Bližnje okoliške gore so mi bile domače, večino njih sem že obiskal, spomini so se kot film zavrteli pred očmi. Tako lepo je bilo zgoraj, da bi lahko tam ždel do večera in dlje. Morda nekoč, nekje...

 Vedoč, da bo vročina iz ure v uro večja, sva se po malici kar hitro podvizala nazaj. Nekje na pol poti do Köderkopfa je princeska skoraj pohodila majhnega gada, mladička verjetno, kakih deset centimetrov je meril v dolžino. Ker nisva vedela kako je z njegovimi starši, so kje blizu ali ne, sva jo raje jadrno ucvrla naprej, kot da bi ga opazovala, kako se plazi v bližnjo luknjo. Gor grede svizec, dol grede kača, le kaj naju še čaka, sem premišljeval. No, to je bilo k sreči vse, kar se živalic tiče, do stika s potjo, ki vodi od malge Pramosio do jezera Avostanis. Do tam sva se kar upehala, zato sem z veseljem sedel na klopco ob poti in si malce oddahnil, princeska je enako storila ležeč pri mojih nogah. Spreletelo me je, da sva prav na tej klopci počivala z Majo, princeska z nama seveda, tistega lepega dne, po sestopu z Avostanisa. Konec meseca bo sedem let tega, pa se zdi, kot da je bilo včeraj...

klopca, prvi avgust 2020

klopca, zadnji avgust 2013

Do izhodišča sva se vrnila po bližnjici mimo zaprte koče in casere, tam pa "padla" v pričakovano gnečo.

V bližnjem vodnjaku sem se odžejal, se malce očedil, in že sva bila na poti domov. Jaz prepevajoče, kot sem omenil v uvodu, zverinica pa je v svojem boksu zaspala, še preden sem zaprl prtljažnik.

-> fotografije Köderkopf - Köderhöhe