Počasi bo zmanjkalo prstov na obeh rokah, če bom želel prešteti vse obiske ljube mi doline Glinščice. Po vsakem obisku sem si obljubil, da jo prihodnjič obiščem s samovarovalnim kompletom in se spoznam še s ferratami. Na bicikel nisem nikoli niti pomislil, čeravno sem na trasi stare železnice kolesarje pogosto srečeval. Kdo bi si mislil, da bom tam prej z biciklom, kot s plezalnim pasom in čelado...
Kolesarski potep se je zgodil na horuk, čeravno je bil že nekaj časa v mislih. Nameraval sem drugam, v gore, a je v drugi polovici noči pričelo deževati. Bližje je bilo jutro, bolj je padalo, jaz pa sem namesto da bi spal, tuhtal kaj mi je storiti. In je padalo, ko sem vstal, in je padalo, ko sem si skuhal kavo, in je padalo, ko sem se odpeljal zdoma. Nekje blizu Postojne se je uneslo, potem je bilo vse lepše in lepše in ko sem parkiral na začetku trase stare železnice, se mi je kar smejalo, čeravno je precej pihalo.
Do Mihel sem moral po obvozu, gradnja drugega tira, grušča je bilo na prvem klancu preveč, da bi ga zmogel na kolesu, zato sem šel peš. Potem sem sedel na bicikel in do pokopališča v Mihelah je letelo čez drn in strn, na trenutke se mi je bicikel kar zasmilil, ko naju je premetavalo po grobem kamenju. Tam sem pripeljal nazaj na traso železnice in kaj kmalu vozil nad znano, mnogokrat obiskano dolino. Do Boljunca oziroma do koče Premuda sem se spomnil več ali manj vseh mojih potepov tod, tam pa sem se odločil za počitek. Koča je bila odprta, jaz pa z obilno malico in pijačo v nahrbtni(č)ku . Stopil sem v kočo in prijazno gospo povprašal, če si smem zunaj na klopi privoščiti self-service. Pač nisem vedel, da bo koča odprta. V smehu mi je odvrnila, da kar naj, prihodnjič mi bodo pa oni postregli. Potem sva malce poklepetala, presenečena je bila, kako pogosto obiskujem te konce zadnjih deset let, tam nekje. Po moji malici sva se poslovila z obljubo, da bo naslednjič vsaj kava in brioche, če ne kaj več, in si zaželela lep dan.
Kmalu za Boljuncem sem zavil v Kroglje, tam se je pričel klanec, ki ga ni bilo konec vse do avta. Ovinek si je sledil ovinku, vztrajno sem pritiskal na pedala in po sistemu "kdor se trudi, se utrudi" počasi pribrcal na Socerb, do gradu na vrhu. Sicer nekaj izven moje začrtane poti, a se je bilo vredno pomujati, če drugega ne, zaradi krasnih razgledov na obalo in morje. Ne samo razgledovanje, tudi krajši počitek je dobro del. Sledil je spust do Kastelca in naprej do mostu preko avtoceste, tam je letelo, da je bilo veselje. Onstran sem pripeljal na staro cesto Koper-Ljubljana, tam sem spet zagrizel v klanec. Kolesarjenje po tej cesti mi je bilo odveč, tudi zoprno, saj so avtomobili in motorji, kar jih je bilo, drveli mimo mene kot da bi kolesaril po avtocesti. Čim sem zavil proti Ocizli in Klancu je bilo spet vse po starem, mir in tišina, prometa komaj kaj.
Zadnjih nekaj kilometrov sem premišljeval o prihodnjih kolesarskih potepih v teh krajih, kar nekaj idej se mi je utrnilo med kolesarjenjem. Konec koncev že lep čas želim povezati Oglej s Trstom in Gradež z Maranom Lagunare, tod bi pot v eno smer (nazaj) opravil s turistično ladjico, ki vozi v sezoni in prevaža tudi bicikle.
Ni komentarjev:
Objavite komentar