Monte Cuzzer

Mali traven, sobota 30.4.2022

V zadnjem času se je snežna meja nekajkrat spustila precej nizko, zato sem nekaj tur, ki me mikajo, prestavil na kasneje. "Čemu hudiča bi s seboj nosil cepin in dereze ali vsaj derezice za nižji hrib, če pa moram samo še malo počakati, da vreme opravi svoje, in bom turo zlahka zmogel s palicami," sem razmišljal.

Nekaj vozil na parkirišču v Tigu mi je dalo vedeti, da na poti ne bom sam. No, na kaj takega z ozirom na lepe vremenske obete tudi računal nisem. Mimogrede sem bil pripravljen na novo doživetje, urno sem stopil preko mostička in tam zavil levo, v smeri zaselka Gost. Pet let je tega, kar sva s princesko obiskala Kucer, tura mi je ostala v lepem spominu, zato je danes sledila repriza. Pri kapelici sem zavil v gozd in kmalu prišel do potoka, tam je tudi spominsko obeležje, za njim pa zagrizel v breg.

Vedoč, da strmina ne bo popustila vse do vrha, sem na začetku pazil na tempo, da se ne bi prehitro upehal. Že kar visoko sem se na enem od okljukov, od koder sem imel lep razgled proti Pisimoniju in Zuc dal Boru z okoliškimi gorami, na kratko ustavil, se odžejal in slekel jopico, postalo je precej toplo, zatem pa z optimalnim tempom nadaljeval navkreber. Optimalnim zato, ker sem do vrha zmogel v poltretji uri, ne da bi se kaj prida upehal. Med samim vzponom sem bil zatopljen v premišljevanja o vsem mogočem, sem ter tja sem se malce ustavil in razgledal, naredil kak posnetek, sicer pa je šlo "leva, desna, leva, desna,..." navkreber kar nekako avtomatično. Vsake toliko sem se na kakem odseku poti spomnil na tisti dan, ko sva se tod vzpenjala s princesko, med razgledovanjem na gore nad zatrepom Rezije sem se spominjal tur v tistem koncu, vmes pa snul načrte o prihodnjih potepih, tako tistih v gorah, kot tistih na biciklu. Ko je pot postala zložnejša sem vedel, da vrh ni daleč in res sem kmalu zagledal križ. Še malo sem šel sem ter tja, naredil nekaj korakov po snegu in že sem bil gori. Pozdravil sem se s trojico, ki se je že odpravljala navzdol in ugotovil, da so iz naših krajev. Z eno sva se malce spogledala in kaj hitro ugotovila, da se poznava, čeravno se nisva še nikoli srečala. Ona sem ter tja kaj napiše na hribovskem portalu, na katerem tudi sam vsake toliko kaj napišem, tako bereva drug drugega in ker se tam najde tudi kaka fotografija, sva se takoj prepoznala. Po kratkem in prijetnem klepetu so se oni odpravili v dolino, sam pa sem sedel k počitku in malici.

Prijalo je posedati in se razgledovati po okoliških gorah, na nek način je bilo, kot da bi gledal film, ko sem se živo spominjal tur, ki sem jih opravil tod okoli. Vreme mi je šlo na roko, prijetno toplo sonce in brezvetrje, prelestni razgledi, "suma sumarum" bi si bilo greh želeti kaj več. Čim sem predelal, kar mi je tisti trenutek padlo na pamet in se mi je zdelo  vredno premisleka, sem se odpravil v dolino.

Sestop sem opravil po drugi strani, mimo zavetišča Rio Nero. Na sosednjem vrhu je bilo v osojah še nekaj snega, tam sem si pomagal z visečimi jeklenicami in rušjem, potem pa je šlo skoraj samo od sebe vse do casere. V zložnem cik caku je vodila pot navzdol, ponekod na debelo pokrita s suhim listjem, na katerem je drselo skoraj kot na snegu. Pri zavetišču sem se na kratko ustavil, prijalo je malce spočiti noge in zajeti sapo pred zadnjim spustom. V soteski sem stopil do potoka in se osvežil in odžejal, potem pa onstran nje po krasni in precej razgledni stezi sestopil v dolino. Nekje sredi poti med zaselkoma Panule in Tigo sem srečal starejšo gospo, ki kar ni mogla verjeti, da sem se na tak potep odpravil sam. Res me je presenetila, saj me je dvakrat vprašala, če sem res sam, potem pa lep čas zmajevala z glavo, preden sva se poslovila. Hm? 

Pri avtu sem si vzel nekaj minut in se nastavil soncu, zgoraj brez seveda, potem pa odbrzel proti domu. Kot običajno brez postanka v Trbižu in nakupa takšnih in drugačnih dobrot ni šlo, z njimi je bil večer po takšnem potepu še prijetnejši.

-> posnetek prehojene poti

-> fotografije Monte Cuzzer