Monte Strabut-direttissima

Mali traven, četrtek 28.4.2022

Vse bolj so mi všeč kombinacije danes na biciklu, jutri v gorah ali obratno. Kako fino bi bilo šele, če bi bili vikendi dan daljši in bi ostal še dan za počitek. No, tokrat sem se potepal kar med tednom, tudi kombinacija praznika in lanskoletnega dopusta ni od muh. Na Strabut sem pomislil med nedavnim obiskom Amarianute, saj je bil videti skoraj na dosegu roke.

Hrib sem leta dolgo gledal, ko sem se mimo Tolmeča vozil na ture v Karnijske Alpe, dokler se nekega dne nisem odločil, da na zemljevidu pogledam, kako se imenuje. Na spletu sem našel opise dveh poti s taistim izhodiščem in kaj hitro zabeležil krožen potep v mojo beležnico "nekoč". Ta nekoč se je potem zgodil dvakrat, marca 2017 (klik za ogled) sva s princesko uspešno pristopila na vrh po poti '459' čez Pra Castello, marca 2020 (klik za ogled) pa sva nameravala na vrh po '459' mimo stolpa Torre Pricotta, a sva zaradi snega zmogla samo do razgledišča Pale dal Pup. Takrat sem si obljubil, da pot dokončava kaj kmalu, a se je še hitreje od kaj kmalu razširila epidemija, zaprli in omejili so nas tako in drugače in za dobri dve leti se je življenje postavilo na glavo. Princeska je v tem času toliko ostarela, da komaj še zmore sprehode po bližnjih ulicah in vsake toliko kak krajši izlet, zato sem se danes na pot odpravil sam.

Tisti dan, ko sva s princesko na Pale dal Pup obrnila, sem odkril direttissimo na Strabut, prej nisem vedel zanjo. Če ne bi bilo smerokaza na drevesu, si zagotovo ne bi mislil, da je strma stečina v breg dejansko pot. Po nedavni turi na Amarianute sem se med vožnjo domov spomnil nanjo in tudi na pot, ki sva jo nameravala tistega dne opraviti s princesko. Mimogrede sem se odločil, da se v bližnji prihodnosti še enkrat odpravim na pot in sicer po strmi direttissimi gor in po zložnejši '459', torej tisti, ki nama s princesko takrat ni bila usojena, navzdol. Tako bi poznal vse poti, ki vodijo iz Tolmeča na Strabut, in z njim za lep čas, morda za vselej, zaključil.

Precej prometa v Tolmeču me je presnetilo, sem pač pozabil, da sem na dopustu. Tudi precej polno parkirišče pod Tore Pricotta me je presenetilo, tod sem vedno zlahka našel prostor, tudi takrat, ko sem se sprehodil po mestecu. Ker je brezplačno, jih precej, ki delajo v bližini, parkira tod in se potem sprehodi do službe. Ker zjutraj nisem hitel zdoma, sem s potepom pričel sredi dopoldneva, ko je sonce že prijetno grelo, zato sem bil sence gozda nekaj višje kar vesel. Do razglednega stolpa sem namenoma stopil hitreje, da se razmigam in ogrejem, potem pa sem tempo malce zmanjšal in lagodno ležerno nadaljeval z vzponom. Lahko bi celo rekel, da sem namenoma hodil počasneje. Do razpotja, kjer sem se usmeril na direttissimo,sem prišel kar hitro. Na hitro sem se odžejal, potem pa z nejevero prebral opozorilo na smerokazu: "Sentiero esposto, sentiero per escursionisti esperti". Z nejevero zato, ker sem takih opozoril videl že veliko, res precej, potem pa sem običajno s tistimi potmi večinoma opravil s palicami v rokah. Sem ter tja kaka jeklenica zaradi bolj izpostavljenega mesta ali strmejše poti, ponekod ozka stezica v strmem, tudi izpostavljenem svetu, to je več ali manj to. No, danes je bilo drugače...

Pot je res hitro postala precej strma, a je šlo s pomočjo palic prav lepo v breg. Grizel sem kolena in bil po svoje vesel precejšnje strmine, saj sem vedel, da bom tako z višino kaj hitro opravil. Res sem kar hitro prišel do nekakšnega sedelca, od koder sem imel lep pogled na bližnji vrh. Tod se je pot precej položila.

"No, pa smo spet tam," sem si mislil, "če je to samo za eksperte, potem pa res ne vem, kaj se gredo." In jo drobim naprej in se pot spet ustrmi. In postaja vse bolj strma. Ni trajalo dolgo, da mi je skoraj postalo žal, da nisem pospravil palic. Dejansko je svet postal tako strm, da sem med nogami zrl navzdol v globel. Imel sem podobne občutke kot na primer v Butinarjevi ali Župančičevi grapi v Mojstrovki, ko sem zapičil obe orodji v trd, pomrznjen sneg, in med nogami pogledal po grapi navzdol. Črna zemlja je bila vlažna in mastna, nič kaj primerna za dober stop, za "grife" pa sem uporabljal drevesne korenine in trdno pečino, kjer je ta bila. Vmes se je našlo tudi kar nekaj čistine, kjer sem si navkreber pomagal enako kot na primer na trentarskih brezpotjih ali vrheh nad Bavšico, to je, grabil sem travnate koreninice in zaril nohte kar se je dalo globoko v črno prst. Dejansko je bilo vsaj sto višinskih metrov, raje dvakrat toliko, nesramno strmih, varoval pa seveda nobenih. Verjetno se mi je zdel vzpon prek te strmine nekaj zahtevnejši tudi zato, ker sem pot nižje podcenjevalno ocenil, češ, spet pretiravajo glede težavnosti poti. Naj dodam, da je pot označena z bolli rossi, rdečimi pikami torej, kar pride kar prav, saj je strmal ponekod takšna, da bi lahko zabredel v še zahtevnejši svet. Poleg divjega sveta, strmine, občutka visokogorja, pa ima ta pot še eno odliko in sicer to, da te pripelje naravnost na sam vrh.

Le ta je zaradi zaraščenosti nekaj manj razgleden, kot smo vajeni v gorah, tudi množica oddajnikov, anten in podobnega nič kaj ne pritiče vrhu hriba. Vseeno se vidi dovolj, da se na da na travi prijetno posedeti, razgledati in privezati dušo.

Sestop sem opravil po poti, po kateri sva nameravala sestopiti s princesko po uspešnem vzponu v letu 2017. Nameravala zato, ker sem prehitro zavil s ceste in še to v napačno smer, ter tako nekaj nižje prišel na pot, po kateri sva nekaj prej prišla gor. Danes te napake nisem ponovil. Sestopal sem po cesti, včasih makadamski, včasih betonski, in še sestopal in še in še... In potem prišel do razpotja, kjer moraš zaviti levo navkreber, če se želiš vrniti na izhodišče. Verjetno so se tod svoje čase pogosto izgubljali oziroma niso zavili na pešpot, saj je razpotje zgledno označeno: na tleh, na betonu je velika puščica ki kaže kam, na drevesu enako, na samem začetku poti pa še količek z markacijo. Vzpon med sestopom mi je bil seveda odveč, vedno mi je, tudi naslednjih nekaj krajših, da sem prišel do razpotja, kjer sva s princesko leta 2020 obrnila, enako.

Prav vesel sem bil, da takrat s princesko nisva nadaljevala, saj bi naju čakala dolga prečenja po izpostavljenem svetu in nekaj kar strmih delov poti, poleg tega je bil takrat sneg trd in pomrznjen, jaz pa brez derezic. Vrh vsega takrat od razpotja dalje ni bilo videti stopinj, vprašanje je, kako bi sledil poti pod snegom oziroma ali bi ji sploh lahko. Do razglednega stolpa se mi je pot malce vlekla, od tam do avta pa sem bil mimogrede. Krasen potep je bil, zgoraj nad pričakovanji, saj tako strmega in divjega sveta dejansko nisem pričakoval, na sestopu pa zato, ker sem spoznal še tisto pot, ki nama s princesko ni bila usojena. 

Takrat, leta 2020, ko sva obrnila, sem menil, da se bom na Strabut odpravil samo še enkrat in to bo to, tako kot sem zapisal v uvodu. Kasneje sem našel še opis poti iz Betanie, zaselka na obrobju Tolmeča, zato ni rečeno, da ga jeseni ne obiščem ponovno. Iz Betanie gor, po današnji poti sestopa dol, potem v starem delu mesteca poiščem trattorio ali osterio s cucino tipico ali cucino casalingo in se tam izdatno podprem. Med sprehodom skozi Tolmeč do Betanie, torej nazaj do avta, pa morda poližem še kepico ali dve.

-> posnetek prehojene poti

-> fotografije Monte Strabut-direttissima