Bela peč (Bila pec)

Mali srpan, sobota 2.7.2022

Vsakih nekaj let sem se spomnil na to turo in nanjo vedno znova pozabil. Ena tistih torej, s katero sva se čakala vsaj dvajset let, verjetno več. Laško stran kaninskega pogorja mnogo pogosteje obiskujem kot našo, čemu, še danes ne vem. Morda zato, ker je nekaj bližje, saj ni potrebno preko Predela ali Vršiča. Ne vem, res ne. Kakorkoli že, med tednom sem med brskanjem po spletu naletel na informacijo, da bo v soboto pričela obratovati nihalka do Gilbertija. Še preden sem prebral do konca, sem pomislil na planino Gorjuda, bivak Marušič in Belo peč.

Odločil sem se, da turo izpeljem tako, kot sem jo davno tega načrtoval. Peš na Belo peč in sicer mimo planine Gorjuda in bivaka Marušič. Bivak je sicer nekaj stran od poti, a je tam krasen kotiček, kot ustvarjen za počitek in privezovanje duše. Po sestopu z Bele peči pa pivce v Gilbertiju in z nihalko nazaj v dolino.

S turo sem pričel ob šestih, ura se mi je zdela pravšnja, tako glede tega, da me ne bo preveč pestila vročina, kot glede bujenja, saj mi ni bilo potrebno vstati sredi noči. Na Žlebeh je precej pihalo, ko sem začel, do spodnje postaje nihalke me je celo zeblo, vročinski valovi gor ali dol. Razgibana pot do planine Gorjuda me je vodila pod Belo pečjo, kjer so pod steno postavljeni leseni podesti, ki služijo kot stojišča na začetkih smeri, speljanih po mogočnem ostenju. Ponekod je bila spodjedena od dežja, tam sem moral popaziti na varen korak, nekaj prehodov je zavarovanih z jeklenico, ponekod se najdejo tudi lesene stopnice, da gre lažje v breg. Bil sem precej zaspan, do planine sem med hojo dremal, naj se sliši še tako čudno. Tam me je pričakal zaraščen svet, moker zaradi rose. Za casero sem v šavju poiskal nadaljevanje poti, nekaj trenutkov je bilo dovolj, da sem bil moker do kolen. K sreči so bili čevlji dovolj impregnirani, da jim moča ni mogla do živega.

Zaraščen svet je počasi prešel v redkejši gozd, ni trajalo dolgo, da sem stopil na spodnji rob kaninskih podov, kjer sem bil deležen prvih razgledov na bližnje gore. Da bivak ni daleč sem vedel, zato sem stopil hitreje, saj me je že dajala lakota. Zamišljen sem hodil po kraškem svetu, oprezajoč za včasih težje sledljivo stezico, kar v bližini zabrlizga svizec. "Spel se!" sem ga glasno nadrl, saj se mi je dobesedno zadrl na uho, tako blizu je bil. Dejansko sem kar poskočil, ko se je oglasil. Do mulatjere, ki povezuje sedli Bela peč in Péravo, se mi je pot malce vlekla, čim sem sedel na trave pri bivaku, pa mi je odleglo. Žeja in lakota sta me že dajali, tudi utrujenost zaradi pomanjkanja spanca vsled vročine zadnjih dni. Počitek je bil dovolj dolg, da sem se spomnil več ali manj vseh potepov, ki sem jih opravil v teh koncih. Peš, na smučeh, z vrvjo in seveda tudi s princesko. Kot običajno se je našlo nekaj spominov, za katere je prva misel bila, da so stari največ deset let, tam nekje. Potem sem podrobneje pobrskal po spominu in ugotovil, da gre za dvajset, tudi trideset in več let stare dogodivščine. Naj mi bo oproščeno, ampak jebemti EMŠO...

Nadaljna pot do sedla Bela peč mi je bila domača, večkrat sem hodil po njej, zadnjič pred petimi leti s princesko. Če sem bil do bivaka sam, smo se sedaj pogosto srečevali, saj je večina njih gor prišla z nihalko. Veliko njih z gorskimi kolesi, nekaj njih s samovarovalnimi kompleti in eden celo s smučmi. Do sedla sem bil kot bi trenil, vsaj zdelo se mi je tako, malica in počitek sta mi torej dobro dela. Dve snežišči, za kateri sem slutil, da jih vročina še ni zmogla, sta res bili na poti. Čeravno je bilo tisto bližje sedlu Bela peč precej široko in zelo trdo, je šlo po starih stopinjah brez težav čez. Pod Belo pečjo sem pospravil palice, vzel nekaj zaleta in na horuk opravil pot do vrha. Čemel sem na vrhu, se razgledoval, sončil, premišljeval in malce dremal, tudi pil, jesti pa nisem imel kaj, saj sem vse snedel pri bivaku. Še enkrat sem podoživel nekaj tur, predvsem turnosmuških, se spomnil Igorja, ki je bil tod skoraj doma, pokukal onstran doline, kjer si jeseni obetam imeniten potep, potem pa je prišel čas za slovo.

Previdno do sedla, tam palice v roke, potem pa skoraj brez predaha "bon di", "hallo", "živjo", "mandi", "gruess gott", "buon giorno", "hoj", itd., itd., do Gilbertija. Morda sem napisal pozdrav ali dva preveč, a dejansko je bilo od Gilbertija do sedla videti kot bi se dogajala "naša četica koraka, strumno in veselo...". 

Namesto pivca sem radler, je teknil najmanj enako, počasi in ležerno, vmes sem ždel na klopi kot od onega zgoraj pozabljen, nisem in nisem našel motivacije da dvignem rit, se sprehodim do nihalke in se odpeljem dol. Šele ko se mi je zazdelo, da je sonce že premočno in da mi zna počasi postati vroče, sem stopil do šanka, poravnal račun in se odmajal koncu potepa naproti. Še zadnji pogled na Belo peč in že sem sedel v nihalki.

Če se v gledališču spusti zastor na koncu predstave, so se pri meni zaprla vrata kabine in moje pravljice je bilo konec...

-> fotografije Bela peč (Bila pec)

-> posnetek prehojene poti