Sas Rigais

Mali srpan, ponedeljek 25.7.2022

Tokrat mi je bilo jutranje "ropotanje" telefona po godu, čeravno je bila zunaj še tema. Kot kaže je bila aklimatizacija na nove kraje in gore kratkega veka in dokaj uspešna.

S skodelico kave, ki je omamno dišala, sem sedel pred računalnikom in še zadnjič preveril vremenske napovedi in trenutne podatke, še zadnjič prebral opisa poti navzgor in navzdol, preveril ali je vse potrebno v nahrbtniku in že me je vzela tema. Pač, od doma sem odšel še ponoči, zdanilo se je šele blizu prelaza Ju de Frara (Passo Gardena, Groedner Joch), preko katerega sem moral, da sem zmogel do izhodišča v Santa Crestini (Santa Cristina, Sankt Christina), katerega sem imel pri spodnji postaji gondole Col Raiser. Prva vožnja navzgor je šele ob pol deveti, prepozno za tak potep, zgornja postaja gondole pa ravno toliko oddaljena od koče Utia de Ncisles (Rifugio Firenze, Regensburger huette), da se mi dol grede ni dalo do tja, zato sem vso turo opravil peš. By fair means, torej.

Uro in pol, tudi dve, naj bi trajal dostop do koče, navajajo opisi ture. Vedoč, da se tura tam pravzaprav šele prične, sem vsaj po občutku hodil zložneje kot običajno, kaj bi se prezgodaj utrudil. Več ali manj po dolgočasni makadamski cesti, le ena prijetna bližnjica skozi gozd je popestrila pot do koče in jo malenkost skrajšala. Da sem pot opravil sam in da nisem srečal nikogar, se mi je zdelo samoumevno, le kdo bi se pehal v breg peš, če se lahko nekaj kasneje udobno zapelje visoko pod gore. Pri koči, pred katero je bilo nekaj njih, za katere se je od daleč videlo, da so se pravkar skobacali izpod odeje, sem pokukal na uro in ostrmel. Uro, eno samo uro sem potreboval do tod, pa nisem hitel in nisem bil nič upehan. "Fino fajn," sem si mislil, "naj bo podobno tudi vnaprej." Čeravno mi je kofe močno dišalo, sem se uprl skušnjavi in nadaljeval z vzponom. No, bolj z nadaljnim pristopom pod goro, saj sem moral še lep čas skoraj po ravnem.

Čeravno večina opisov priporoča vzpon po vzhodnem grebenu od Furcela de Saliëries (forcella Saliëries, Saliëries scharte) in sestop po jugozahodnem pobočju do sedelca Furcela da Mesdi (Mittagsscharte), sem se sam odločil, da turo opravim obratno. Opisi in fotografije so mi dali vedeti, da je vzpon po jugozahodnem pobočju bistveno daljši od vzhodnega grebena, da je precej več poplezavanja preko nezavarovanih mest in da je tudi zavarovanih prehodov dosti več kot na oni strani. Že res, da je vzhodni greben težji, a je teh nekaj težjih mest kratkih in zavarovanih, tako da tudi dol grede ne predstavljajo težave. Po opravljeni turi lahko rečem, da sem z izbiro smeri vzpona in sestopa zadel žebljico na glavico.

Do razpotja več poti na planoti Plan Ciartier, kjer se je med drugim ena nadaljevala po Val dla Saliëries (Wasserrinnental) proti vzhodnemu grebenu, v smeri mojega sestopa torej, sem hodil bolj ali manj po ravnem, tod pa sem se usmeril v levo in kaj kmalu zagrizel v strmino. Do sedelca, kjer se je pričela ferrata, sem mestoma grizel kolena, čeravno je bila pot speljana v nešteto okljukih. Nekaj metrov preden sem zmogel do tja, izza velike skale stopi starejši par, ki me je kar prestrašil. Do koče in od koče naprej nikjer nikogar, ta dva pa kot bi padla iz neba. Se pozdravimo, sam sedem malce v kraj, gospa, ki je delovala nekam nastrojeno, pa pristopi in začne spraševati. Kam sem namenjen, ali vem, da je ferrata zahtevna, da ni kar tako, tudi ali vem, da vremenski obeti niso kaj prida in še kaj... Gospod, predvidevam njen soprog, pa vdano tiho poleg nje, videti je bil kot kup nesreče. Močno sem se potrudil, laški jezik mi ne teče najbolje, da sem ji povedal, da imam izkušenj za take in podobne poti vrh glave, da sem z vremensko napovedjo seznanjen in da bo slabše vreme šele prihodnji dan, prve nevihte so možne šele ponoči, tudi opreme imam kar nekaj s seboj, da bom vzpon in sestop varno zmogel. Ona pa je še kar nekaj godrnjala, kot bi se menila sama s seboj, gospod pa je dajal videz, da bi si želel nadaljevati s turo, kamorkoli že sta namenjena, a njej nekako ni do tega. Oziroma ji nekaj ni prav. Na hitro sem se opravil, odžejal, nadel čelado in že sem nadaljeval z vzponom. Še prej sem se seveda vljudno poslovil in jima zaželel lep dan.

Krajši del sem še hodil, potem pa sem moral prijeti za skalo in prijetno poplezavanje proti vrhu se je pričelo. Presnetilo me je, da je pot označena z bolli rossi in ne s klasičnimi CAI markacijami, tudi to, da je bilo do vrha kar nekaj bolj kot ne izpostavljenih mest nezavarovanih. Pozorno sem sledil rdečim packam na skalah, ne enkrat sem nameraval v povsem drugo smer, kot so me le te usmerile. Počutil sem se sila podobno kot v Karnijskih Alpah, recimo, tudi tam so bolli rossi najpogosteje tisti, ki mi kažejo pot proti vrhu. Kakšno mesto je zahtevalo nekaj moči v rokah, da sem se potegnil višje, ponekod sem moral malce zadržati sapo zaradi precejšnje globeli pod seboj, celostno gledano pa je bil vzpon eno samo veselje. Vsake toliko sem ošvrknil višinomer na ročni uri in ko se je višina bližala trem tisočakom sem vedel, da bom kmalu stopil na vršni greben in zagledal križ na vrhu. Res je bilo tako, kmalu sem izstopil in samo še krajši položen greben me je čakal, preden sem pod križem sedel k počitku. Sila zadovoljen, saj je bil vzpon dejansko čudovit, poleg tega se nisem kaj prida upehal, česar sem bil seveda takisto vesel. Še najbolj pa se mi je dopadlo to, da sem bil sam. Čisto sam, nikjer nikogar, pa tako znan vrh, tako krasen dan in to sredi sezone. Juhuhu!

Konkretno okrepčilo, razgledovanje, določanje in prepoznavanje bližnjih in manj bližnjih vršacev, podobno uspešno kot dan prej, in že je prišel čas za pot navzdol. Nekaj časa peš, po skrotju, potem prva varovala in glej ga, glej, prvi mož na poti navzgor. Še nekaj skrotja in že sem bil pri najzahtevnejšem delu sestopa, nad nekakšno lestvijo v obliki skob in jeklenico ob strani. Tam sem nižje zagledal par, ona je ravno pričela s plezanjem po skobah. Stopil sem vstran, počakal, da je izstopila, pozdravil... Njega pa od nikoder. Pokukam navzdol, ga vidim, da kar stoji, kar mi namigne, naj nadaljujem, Ni mi bilo treba dvakrat reči, kot bi trenil sem opravil s tem delom, res je bil kratek, na drugi pogled tudi manj zahteven kot na prvi. Pozdravim še moža, si v nadaljevanju pomagam z jeklenico in že sem bil na sedlu pod krasnim dvoglavim vrhom Furchëta (Furchetta). Že sem hotel na kratko posedeti, kar se spomnim, kako čudovite trate me čakajo nižje, tam nekje, kjer sem pričel vzpon proti vrhu. Kar odneslo me je proti dolini, prekrasno vreme in zadovoljstvo nad uspešnim vzponom sta poskrbela, da sem pozabil na utrujenost, ki me je hočeš nočeš dohitela.

Ni trajalo dolgo, da sem v daljavi zagledal helikopter, ki je letel v moji smeri. Ko sem že mislil, da bo priletel v mojo dolino, je zavil levo, na mojo desno torej, in se skril za pobočje, kjer sem sam opravil vzpon nekaj ur prej. Hrup motorjev je bil vse tišji in tišji, kar postane vse glasnejši in kar naenkrat helikopter pridrvi izza gore in nadaljuje v moji smeri, proti sedelcu, kjer sem bil malo prej. Sestopam dalje, ga gledam, kar prileti točno nad mene, se malce spusti, celo toliko, da sem čutil piš elis, in prične lebdeti nad mano. "Ti šment, to ni več hec," si mislim, hitro odvržem palici in z rokama naredim znak "N", mednarodni znak za pilota helikopterja, da ne potrebuješ pomoči. Čim sem to storil, je helikopter zanihal, podobno kot barka na valu (morda mi je dal vedeti, da se razumeva), se dvignil in odletel na drugo stran gore. Prav fino se mi je zdelo, da sem tako na izi rešil zadevo oziroma karkoli so že imeli. Med mojim nadaljnim sestopom je helikopter nekaj časa krožil okoli Sas Rigaisa, potem je bilo slišati, da lebdi nekje za goro, čez kar nekaj časa pa se je dvignil nad vrh in odletel v smeri prileta.

Sam sem kmalu prišel na trave, tam jih je bilo že precej, izletnikov in pohodnikov, zato sem nadaljeval na bližnji kucelj in se tam zavalil na mehke trate. Počitek, prigrizek in pijača, vsega sem imel še nekaj, je prijalo, kako ne bi.

Do koče nas je bilo vedno več, tam pa kot dan prej oziroma še huje. Ker nisem imel kam sesti, sem stopil kar za šank in se tam temeljito odžejal. Okoli koče je bilo res neverjetno število ljudi, pričakovano seveda, čim pa sem prišel kake četrt ure hoje nižje, sem bil spet sam. Le tu pa tam kak kolesar, pešcev ne pomnim. Gondola je seveda obratovala, v tisti smeri bi znala biti četica koraka.

Če je bil moj avto zjutraj tretji ali četrti na velikanskem parkirišču, je bilo ob moji vrnitvi povsem drugače. Vsa parkirišča polno zasedena, ob cesti nekaj čakajočih vozil na prosto mesto. V toaletnem prostoru sem se osvežil in očedil, pri avtu preoblekel in preobul, in že sem bil na poti v bližnje mestece. Tod sem pred štiridesetimi leti, verjetno leto ali dve več, s starši preživel teden dni smučarskih počitnic. Upanje, da bom prepoznal kraj, kako trgovino ali gostilno, morda celo apartma, kjer smo bivali, je bilo sila kratkega veka. Vse drugače, bolj moderno, samo naselje večje... "Le kako naj bi bilo drugače," sem si mislil, ko sem se odpeljal proti La Ili, domov torej, "skoraj pol stoletja je tega, kar si bil tod." Ni kaj, čas teče in življenje z njim, tudi sam sem precej drugačen, kot sem bil takrat, ko sem kot mladenič tod užival v smučarskih radostih...

Zvečer sem užival ob branju in hladnem pivcu na balkonu, ponoči pa spremljal glasno grmenje med močno nevihto, ki se kar ni in ni unesla. "Kot naročeno," sem pomislil, "da bo jutri vreme nestanovitno, malce počitka in kak turistični utrinek bosta še kako prijala."

-> fotografije Sas Rigais