Mali srpan, sobota 9.7.2022
Tudi na ta potep sem se odpravljal dolgo časa. Šest let, tam nekje, saj te dni mineva sedem let, kar smo se na vrh odpravili iz Patoca. Tura mi je ostala v najlepšem spominu, vedel sem, da z "baretko" nisva rekla zadnje. Mulatjera, izpostavljena polica, soteska s tolmuni, ves čas v senci strmih vršacev, katerim takrat nisem poznal imena.
Začel sem ob šestih, tako kot pred tednom dni, tudi zeblo me je podobno kot takrat. Mimo avtocestnega počivališča, kjer je bilo rani uri navkljub kar živahno, sem smuknil do kolesarske steze, kjer sem malce naprej stopil na pešpot. Ostenje, prek katerega me bo vodila pot, že leta dolgo opazujem, kadar se vračam domov s potepov predvsem v Karnijskih Alpah, nekaj manj v zahodnem delu Julijskih Alp. Vsakič, ko pripeljem iz tunela za Klužami, se ozrem na slap, prav tako vsakič ugibam, v katerem delu ostenja vodi pot. Prihodnjič bom vedel...
Vzpon mi je šel dobro izpod nog, videlo se je, da sem nedavno opravil nekaj konkretnih tur, mislim predvsem na višinsko razliko. Grebene onstran doline je že obsijalo sonce, sam pa sem se vzpenjal v senci, kar mi je bilo precej po volji. Premišljeval sem o sestopu do Patoca, o tem, kaj me čaka na tisti poti. V enem od italijanskih blogov, ki jih spremljam, sem pred dvema letoma prebral, da so turo nameravali opraviti kot sem se je lotil sam, a so na poti proti Patocu kaj kmalu obrnili. Češ, tam je vse podrto, zato je sestop nevaren. Malce me je skrbelo, priznam, saj vem, da dekle, ki piše ta blog, s partnerjem pleza smeri do pete težavnostne stopnje, tako da z zahtevnimi brezpotji, kjer je potrebno tudi poplezati, nima težav. "Če ne greš, ne veš," sem si ne prvič dejal, "konec koncev lahko tudi sam obrnem in sestopim po poti vzpona," sem zaključil razmišljanje, ki se je pravzaprav pričelo že doma, med pripravo na turo.
Zamišljen sem se skoraj ustrašil smerokaza na poti. Pogled na uro mi je razodel, da sem že precej visoko in da sem kar hitro na poti, zato sem se odločil, da potegnem do vrha brez počitka. Zjutraj sem menil, da bo pot sorazmerno dolga, zato sem razmišljal, da bom nekaj malega prigriznil že med vzponom.
Sedem let je dolga doba, toliko bolj, če si skoraj vsak konec tedna nekje v robeh, a mi je vršni del ostal dobro v spominu. Kaverna oziroma tunel (bunker) ni bila daleč, od tam do vrha pa sem imel samo še nekaj korakov. Malce sem se razgledal, potem pa sedel k počitku. Prelestni razgledi na vse strani neba, gorko sonce, ki je prijetno grelo, in obilje samote. Tudi spokojna tišina, počutil sem se kot v kaki stari cerkvi v eni od vasic nekje med gorami, kadar notri posedim in si vzamem čas za premišljevanja.
Med malico sem se razgledal, Cuel de la Bareta je imeniten razglednik, ni čudno, da je bilo med prvo vojno tod toliko vojaških objektov. Seveda ni šlo brez pogledov proti Forci Galandin, v smeri sestopa torej, in razmišljanj ali bom kos morebitnim preprekam, ki me čakajo na poti. In sem bil spet pri:"Če ne greš, ne veš."
Pred sestopom sem se sprehodil po kaverni oziroma tunelu, ni mi bilo potrebno zapreti oči, da sem si predstavljal, kakšno trpljenje so pred dobrimi stotimi leti tod trpeli možje. Dovolj je bilo, da sem pomislil na nekaj črnobelih filmov iz tistih časov, ki sem si jih ogledal, tudi na knjige, v katerih so zapisana dogajanja v tistem času. Žalostno, res žalostno, koliko trpljenja in koliko mrtvih za nekaj pedi ozemlja.
Do razpotja, kjer sem prišel gor, sem bil hitro, od tam do soteske Fontanis ni bilo daleč. Hitel sem, kot bi želel čimprej ugotoviti, kaj me čaka. Že od daleč sem videl, da je onstran potočka pot dodobra razdejana oziroma podrta, ko sem prišel bližje, se je videno samo še potrdilo. Malce sem pogledal, kod bi se bilo najbolje lotiti podrtije, starih stopinj, vsaj konkretnih, ni bilo videti. Še najlepše oziroma najlažje se mi je zdelo v vpadnici velike skale s CAI markacijo, saj je bilo tam v grušču nekaj stabilnejših skal, za katere sem računal, da mi bodo v oporo. Dvakrat sem se preprijel, dvakrat prestopil in že sem bil iz hudega ven. No, iz hudega tukaj, kaj bo v nadaljevanju se mi ni niti sanjalo. Pogled nazaj mi je razodel, da večjih težav ne gre pričakovati, če bi tako naneslo, da bi se moral vračati po taisti poti. Tudi naprej sem hitel, želel sem čimpreje priti do Force Galandin, vedoč, da so onstran pobočja proti Patocu lažje prehodna. Od Fontanisa do Force Galandin pot vodi (oziroma je vodila pred leti) po krasni polici, pod katero je globok prepad, zato sem vedel, da lahko največje težave pričakujem prav na tem delu poti. Podobno kot pozimi, ko sneg pokrije poleti krasno hodno mulatjero in je le ta težko prehodna, če sploh, zna biti tudi v primeru, če mulatjero zasuje šoder.
Do Force Galandin je bila pot dejansko sila podrta, prečenju grap in grapic ni bilo videti konca, ne enkrat je šlo preko podrtije na trenje in pogum. Že res, da sem si pomagal z vejami, travami, stabilnejšimi skalami, da sem zmogel prek zasutih mest, prav tako je res, da je stanje poti takšno, da ne bi bilo nič narobe, če bi bila na obeh straneh (pod Cuel de la Bareto in v Patocu) poleg smerokaza tudi opozorilna tabla z napisom "inagibile". No, v Patocu morda tudi je, prav pod cerkev, kjer se pot prične, nisem sestopil, na drugi strani, od koder sem prišel, je zagotovo ni.
Kot sem predvideval, je bil nadaljni sestop precej manj zahteven, čeravno je bila pot ponekod zaraščena, drugje pa težje sledljiva zaradi pogorelih dreves. Tukaj, od Force Galandin navzdol, je postalo precej vroče, pot pa je tako speljana, da traja in traja, preden prideš do vasice. Tam je bilo kar živahno, skoraj pri vsaki hiši, mimo katere sem šel, jih je bilo nekaj. Eni so imeli takšne ali drugačne opravke, drugi so počivali v senci, prav vsi pa so mi prijazno odzdravili. Ustavljal se nisem, pijače sem imel še dovolj, mudilo se mi je, da razrešim še zadnjo uganko tega potepa. Mimo pokopališča sem prišel v gozd, tam je bilo prijetno senčno, spet sem stopil hitreje in kar hitro prišel v bližino odcepa bližnjice do mojega izhodišča. Tam sem se spustil do potoka Patoc in malce počil, hladna voda je bila prijetna osvežitev.
Pred mostičkom, za katerim se markirana pot malce vzpne, sem zavil na slabše vidno stezico v breg. Po nekaj korakih sem spodaj uzrl most, še malce naprej pa sem videl prvo rdečo packo, bolli rossi, na skali ob poti. Iz gozda sem prišel do podrte grape, preko katere mi je bila v pomoč jeklenica, potem pa sem samo še sledil bolj ali manj razvidni stezici. Nekajkrat sem na drevesu uzrl markacijo, plastična tablica rdeče bele barve je kazala pravo pot. Ni trajalo dolgo, da sem globoko spodaj zagledal avtocesto, kmalu zatem pa tudi slišal hrup prometa. Po čudoviti stezici sem bil hitro vse nižje, presenetljivo kratek se mi je zdel sestop iz one strani do kolesarske steze.
Po njej sem se sprehodil skozi tunel do mesta, od koder sem si nekaj bližje ogledal slap, ki ga pogosto opazujem iz avta, kmalu zatem pa sem po brvi preko Bele zaključil krasen potep.
-> fotografije Cuel de la Bareta iz Cjadramaca
Ni komentarjev:
Objavite komentar