Humin (Gemona del Friuli)-Ospedaletto-Pioverno-Bordano-Braulins-Trasaghis-Lago di Cavazzo-Humin (kolesarjenje)

Vinotok, sobota, 15.10.2022

Po konkretni gorniški turi minuli petek sem si zaželel nekaj ležernega, za dušo. No, slednje je vedno, če ne bi bilo, ne bi dvignil riti s kavča in se odpravil od doma. Med nedavnim kolesarjenjem v okolici Gradeža sem se spominjal časov, ko sva tja pogosto zahajala z Majo, in ne enkrat pomislil tudi na Humin. Gradež in Humin sta bili najini mesteci, v obeh sva imela svojo trattorio, osterio in pasticcerio-gelaterio. V začetku tedna sem razmišljal o kolesarjenju in ko sem tuhtal kje, se je Humin ponudil sam od sebe. Ni trajalo dolgo in itinerar je bil narejen, bolj na oko sicer, a dovolj, da sem komaj čakal, da vzamem pot pod kolesa.

Sklenil sem, da na kolesu obiščem nekaj krajev v okolici Humina, krajev, ki so bili  nekoč izhodišče za planinski potep, sprehode ob Tilmentu in jezerih, ogled metuljev, tudi za kulinarična razvajanja in ogled kulturne prireditve. Za vse, kar je nekoč bilo želja, potem prijeten dogodek, danes pa lep, tudi nadvse dragocen in nepozaben spomin.

V Huminu in okolici so v zadnjih letih zgradili kolesarske steze (ciclabile, ciclovia), marsikje ločene od glavne ceste, zato je bil današnji potep namenjen tudi raziskovanju le teh. Začetek in konec potepa sem določil v starem delu mesteca, centro storico, malce pod katedralo (Duomo di Santa Maria Assunta), ker je tam primerno parkirišče. Načrt potepa je bil približen, vedel sem, v katero smer se bom odpeljal, tudi, da do Bordana zagotovo potegnem, tam pa se ob kavici odločim glede nadaljne poti. 

Do Ospedaletta sem moral naokoli, zaradi del na cesti sem naredil ovinek mimo železniške postaje. Tam sem zavil proti jezercu Minisini (Lago di Ospedaletto), kjer sem nameraval pozajtrkovati. Tod nisem našel primernega kotička, zato sem nadaljeval do cerkve Chiesa de Santo Spirito, kjer je ob kolesarski stezi počivališče s klopmi in mizo. Dan prej se mi ni ljubilo kuhati, zato sem bolj malo prigriznil, zjutraj običajno ne jem, zato sem skoraj sestradan sedel za mizo. Sveže dobrote iz bližnje trgovine so sedle kot že dolgo ne, kar nekaj časa sem se zamudil, da sem snedel polovico, druge pol pa prihranil za kasneje. 

Nadaljeval sem proti Pušji vasi (Venzone) in nekaj pred njo zavil proti mostu čez Tilment, onkraj katerega sem pripeljal v Pioverno. Tod "deja vu" dogodka z Majo, davno tega. Tako kot takrat sem tudi tokrat pripeljal do križišča, kjer sem imel občutek, da se obe cestici končata pri nekom na dvorišču. Nad vasico sem zavil proti Bordanu in med potjo do tam užival ob razgledih na Tilment, Humin in gore nad njim. Vreme se je počasi obrnilo na slabše, tudi hladno je bilo precej, pogled na gore je prej obetal padavine kot vnovično razjasnitev. V Bordanu sem se zapeljal mimo hiše metuljev, že nekajkrat obiskane, morda jo še kdaj, potem pa v centru blizu cerkve v kavarnici sedel k počitku, med katerim sem si pustil postreči s kofetkom in Coca-Colo. Premišljeval sem o vsem, kar sem tod doživel v minulih letih, dobrem desetletju pravzaprav, samemu sebi sem komaj verjel, toliko vsega se je nabralo. Sedaj, z biciklom, se znajo obiski Humina in okolice spet pogosteje dogajati, čemu ne, ko pa je tako lepo v teh koncih.

Počutje je bilo na nivoju, noge voljne nadaljnega pedaliranja, zato sem se odločil, da nadaljujem do jezera Lago di Cavazzo. V Braulinsu sem zavil pod Brancot, do začetka stezice, ki pelje nanj, se spomnil vzpona pred leti in nekaj obiskov cerkvice Chiesetta di San Michele dei Pagani, potem pa nadaljeval proti Trasaghisu. Tudi tokrat so nad Brancotom jadrali beloglavi jastrebi, grifoni, žal previsoko, da bi jih z mojim fotoaparatom zmogel posneti. Prometa ni bilo kaj prida, deset kilometrov do jezera je bilo hitro pri kraju. Zapeljal sem se do obale, malce posedel in se razgledal. Nekaj sprehajalcev, nekaj družin z malo deco, par psov in par kolesarjev. Povsem drugače kot poleti, ko včasih zaradi gneče skoraj ne zmoreš do jezera. Povratek do Braulinsa je potekal po že znani poti oziroma cesti, tam sem zavil na most in onkraj Tilmenta nadaljeval proti Huminu. Na koncu me je čakal še siten klanec, avto sem imel pač zgoraj, a je bil k sreči kratek. Kot na začetku sem se ustavil pri katedrali, tokrat sem tudi stopil vanjo in prižgal svečko za vse moje, potem pa malce posedel in se spominjal.

Pri avtu me je čakalo presenečenje, velik mačkon je spal na pokrovu motorja. Prijazno sem ga pozdravil, povprašal kako je, on pa je samo mežikal in lenobno opazoval, kaj bom storil. Počasi sem pospravil opremo, se preobul in preoblekel, pritrdil kolo na strešni prtljažnik, maček pa nič. Prošnje, naj se odpravi domov, da bom tudi sam lahko odšel, niso zalegle. Malce sem ga počohal, on pa se je vrgel na hrbet in začel presti. Ker prošnje niso zalegle, mi ni ostalo drugega, kot da sem ga dvignil in prestavil na tla, da sem se lahko odpeljal domov. 

Po vsakem potepu v tistih koncih, naj si bo pod karnijskimi vršaci ali v zaledju predalpskega sveta Julijskih Alp, je želja ostati tam več kot dan, vse večja in večja. 

Pogosto se spomnim besed Janija Kokalja iz njegove knjige Trenutki, ki pravijo:

Nekoč se bom ustavil v neki pravljični pokrajini malo dalj, kot le bežen trenutek. In naslednjič bom morda v neki drugi ostal za vedno  . . .

-> posnetek prevožene poti