Predzadnji ponedeljek v oktobru, zadnji pred zaradi praznikov podaljšanim koncem tedna, sem se končno odločil, kaj bom počel med kratkimi počitnicami. Mimogrede sem rezerviral prenočišče z zajtrkom, pripravil nekaj zanimivih potepuških itinerarjev in si zabeležil, kaj si po potepu ogledati in kod kaj dobrega pojesti. Do petka sem med množico idej in želja izbral dva potepa in en ogled muzeja, tudi starega mesteca, v katerem je muzej, kar se gastronomije tiče, pa sem sklenil, da bom prisluhnil nasvetom domačinov.
Dobrih tristo kilometrov sem imel do izhodišča prvega potepa, zato sem še v trdi temi odpotoval zdoma. Brez kofetka in briocha med potjo seveda ni šlo. V Lerinu sem parkiral ne železniški postaji, se peš sprehodil po bližnji okolici in se razgledal, potem pa pripravil vse potrebno in odkolesaril proti Vicenzi. Dobrih štirideset kilometrov sem imel pred seboj, ravno prav za prvi dan, poleg vožnje pred turo in po njej do počitniške nastanitve.
V predmestje Vicenze sem prišel hitro, tam pa se je pričelo. Navigacija me je sicer pravilno usmerjala, a so bile ponekod ulice in uličice toliko skupaj ena za drugo, da sem ne enkrat prehitro ali prepozno zavil v to ali ono smer. Tudi izhod iz krožišča sem zgrešil več kot enkrat. Tolažil sem se s tem, da app Komoot uporabljam prvič in da je tako kot vsak začetek tudi vsak začetnik težak. Po nekaj zgrešenih zavijanjih sem si vzel čas, se malce poglobil v navodila in ugotovil, da mi na zaslonu vedno piše tudi v katero ulico moram zaviti. Nadaljevanje potepa je bilo enostavno in tekoče, s pogledom sem ošvrknil smerokaz (tablico) z imenom ulice, da sem zavil prav, in to je bilo to. Samo predmestje Vicenze z izjemo nekaj res veličastnih vil name ni naredilo večjega vtisa, za to bi se moral zapeljati v centro storico. Prihodnjič, zagotovo se v te konce vrnem še nekajkrat, ne nujno samo zaradi kolesarjenja. Primerno ogret in privajen novega navigacijskega pripomočka sem prikolesaril do začetka kolesarske steze Ciclovia Riviera Berica (E7), vesel, da mi v nadaljevanju skoraj ne bo potrebno voziti po cestah, saj je bilo prometa res precej.
Če sem do tod kolesaril ležerno počasi, malce zaradi kar gostega prometa in malce zaradi privajanja na Komoot, sem od tod do jezera Lago di Fimon odločneje stopil na pedala. Vožnja po lepi pokrajini mi je bila v veselje, nekaj vasic, skozi katere me je vodila pot, je res ličnih. Čeravno je bil dan sončen in topel, je bilo vseeno za kako stopinjo ali dve prehladno, da bi kolesaril v kratkih rokavih. Le te sem si privoščil samo med počitkom ob jezeru, martinčkanje mi je dobro delo, malica nič manj. Okoli jezera se nisem mogel zapeljati, saj so na enem koncu obnavljali mostiček, prek katerega bi moral. Do vasice Tormeno sem se vrnil po taisti poti oziroma kolesarski stezi, tam pa zavil na lokalno cesto proti Longare. Bore malo prometa je dovoljevalo breskrbno razgledovanje med pritiskanjem na pedala, tudi časa za razmišljanja vseh sort se je našlo precej. Začuda skoraj nič upehan sem pribrcal v Lerino, na že znano cesto, po kateri sem imel samo še nekaj malega do avta.
Bicikel na avto, sam v "civilna" oblačila in obutev in že sem bil na poti v Romano D'ezzelino, mojo počitniško destinacijo za naslednjih nekaj dni. Tam sem bil prijazno sprejet, tudi namestitev je bila oziroma je na nivoju. Kolo v kolesarnico (njihova garaža), zatem prha in in za njo nekaj malega ležerno je moderno, poležavajoč na udobni postelji.
Pozno popoldan sem poklepetal z gostiteljema, Elena in Andrea, na mojo željo po laško. Nam je kar šlo, meni pravzaprav, redkokdaj sem si moral pomagati z angleščino, česar sem bil sila vesel. Ker se mi ni več ljubilo voziti z avtom, z biciklom še manj, lačen pa sem bil vse bolj, sem ju povprašal, ali je v bližini kakšna gostilna ali pizzerija, kamor peš ni predaleč. Predlagala sta mi bližnjo restavracijo, kjer imajo skoraj vse, kar ti srce poželi, in mi dala še njuno vizitko, da bom imel nekaj skonta pri plačilu. Zvečer sem se tja odpravil po sprehajalni poti skozi gozd in jo komaj našel. Med sprehodom se je namreč stemnilo, še dobro, da je bila pot peščena in se je belemu pesku dalo slediti tudi v temi. Restavracija je bila precej zasedena, brez vizitke gostitelja bi moral čakati na prosto mizo. Navkljub imenitni izbiri raznoraznih jedi sem se odločil za pizzo, vrček nepasteriziranega pšeničnega piva in čokoladni sufle z "gelato artigianale". Je teknilo, da je bilo veselje. Domov sem se vračal naokoli, po asfaltnih cestah, kjer sem moral krajši del med dvema zaselkoma takisto opraviti v trdi temi. Prijetno utrujen in dokaj sit sem legel k zasluženemu počitku, zadovoljen z iztekajočim se dnem in poln pričakovanj glede naslednjega...
Ni komentarjev:
Objavite komentar