Pogrešal sem ga, precej, a kaj, ko ima vsak teden le dva dneva, ko lahko bolj ali manj samo po svoje in samosvoje počneš, kar se ti zljubi. In tako poleg službe, gora ter takšnih in drugačnih opravkov, enostavno zmanjka časa za bicikel.
Sprva sem nameraval kolesariti med Gradežem in Oglejem, a sem se na poti do izhodišča premislil in namesto, da bi v Gorici zavil z avtoceste proti Tržiču, nadaljeval proti Lignanu. Spomnil sem se na krasen potep, ki sva ga tam blizu opravila s princesko pred leti in na to, da sem že takrat ne enkrat pomislil, da bi bilo v teh koncih prijetno kolesariti. Potem sva se s princesko še enkrat odpravljala tja, v času, ko bi se dalo tudi zaplavati, a se žal nisva tudi odpravila. Zatem je prišla še epidemija, vse skupaj padlo v vodo in... No, in danes sem se spominl na najin potep, željo po ponovnem obisku, kolesarjenju, in tako namesto v Gradežu parkiral v Lignanu in tam začel prijeten kolesarski potep. Da bo prijeten sem bil prepričan, še preden sem sedel na kolo, ko sem zaključil, sem z zadovoljstvom ugotavljal, da je bilo vse skupaj celo nad pričakovanjem.
Začel sem na Via Monte Canin in se zapeljal do obale, kjer sem udel čudovito kolesarsko-sprehajalno stezo Via Lungolaguna Trento. Med kolesarjenjem do njenega konca na Via Pantanel sem se na kratko ustavil na dveh razglediščih, Belvedere Trabucco in Belvedere idrofora, obzórje oziroma horizónt je vedno čudovito opazovati z obale. Nadaljeval sem proti Bevazzani, tam blizu pripeljal na glavno cesto, šel po njej preko dveh nadvozov, edina klančka tekom ture, in nadalje po cesti in kolesarski stezi do Bibioneja. Tja sem prišel okoli poldneva, ravno pravi čas za obed, zato sem sedel na teraso in si tam v kratkih rokavih privoščil pizzo, Coca&Colo in macchiato za povrh. Joj, kako je prijalo, verjetno eden zadnjih takšnih dnevov, ko si še lahko na prostem privoščiš kosilo v kratkih rokavih.
Potem sem nadaljeval s potepanjem, ob obali sem se po kolesarsko-sprehajalni poti odpeljal proti svetilniku, pri katerem se reka Tilment izliva v Jadransko morje. Ta pot mi je ostala v krasnem spominu, saj je na njej štiri leta tega zelo uživala tudi princeska. Še posebej tam, kjer sva lomastila po mivki, rada je pričela kopati luknje oziroma rove, kdo bi vedel, ali je morda kaj zavohala pod površjem. Tudi danes nas je bilo na tej poti precej, pešcev, tekačev in kolesarjev, one in oni seveda, pa kužkov in psov in kar nekaj vozičkov z malo deco, ki se je udobno vozila v fensi vozičkih. Pri svetilniku parkiranih precej koles, pa tistih, ki so se sončili, da bi kdo plaval, nisem opazil.
V Bibione in naprej proti Bevazzani sem se vrnil po taisti poti, potem pa sem zavil proti Casabianci in se po drugi vrnil na izhodišče. Tudi kolesarjenje po samem Lignanu Sabbiadoru je bilo prijetno, prometa dokaj malo, zato sem z veseljem prevozil nekaj ulic in uličic več, kot bi jih, če bi se do avta vrnil po najkrajši poti.
Kot običajno sem med potepom opazil nekaj smerokazov, ki obetajo nadaljna prijetna kolesarska potepanja v teh koncih, toliko bolj, ker je tod sezona tudi pozimi, če le ni preveč vetrovno.
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar