Pozimi nas je veliko in pogosto se vidimo.
Preteklo zimo jih je bilo veliko in pogosto so se videli.
Jaz sem se našel v drugem filmu.
Poleti smo bolj vsak po svoje. In vsak na svoj način.
Jeseni, enkrat prej in drugič kasneje, pa se poiščemo in ko
se najdemo, se nekam odpravimo.
Ideja, kam se odpraviti, je bila moja, trije smo se našli že
pred mesecem, ostalih pet pa se je našlo to nedeljo. In se je, nas osem, ki smo
se našli, odpravilo v Karnijske Alpe.
Zbrali smo se v Trbižu, kavico smo popili v Tablji, pot pod
noge pa smo vzeli na Lonicah. Po cesti
smo se povzpeli do planine Val Dolce, nadaljevali pod Veliki Koritnik in od tam
prečili do sedla Aip, kjer je na italijanski strani tik pod sedlom bivak
Lomasti. Od Lomastija do vrha ni bilo več daleč in kaj kmalu smo posedli na
suhe trave na vršni planoti. Krepčilo, klepet, razgledovanje . . . ura je tekla
in nič ni rekla, zato smo se hočeš nočeš morali odpraviti nazaj. Hoja nam je šla dobro izpod nog, čeravno je
sonce močno grelo in je bilo ozračje bolj pozno pomladansko kot pozno jesensko,
zato smo med sestopom naredili še ovinek do Atilove jame (votline).
Gostišče na Lonicah je bilo odprto, zadnji vikend v tem
letu, tako da smo se pred odhodom domov še primerno odžejali.
Zna biti, da se bomo pred prvo turno smučarsko še za kakšno
pohodniško poiskali.
Fotografije:
Fotografije:
Ni komentarjev:
Objavite komentar