Najin hrib

So takšni in so drugačni dnevi.

Kadar so dnevi takšni ;

greva najraje nekam dlje in nekam višje. Recimo v Karnijske Alpe. Tudi k severnim sosedom. Ali ,malce bližje, v dolino Trente. Ali, še bližje, v Karavanke. In še kam, bolj ali manj blizu doma. Pasje tačke in turne smučke imajo rade enaka pobočja. Travnata, kopasta in visoka.  Lahko tudi samo višja, če že ne visoka.

"so taki hribi, ki  so pasjim tačkam precej prijazni"

"in so taki, ki  pasjim tačkam niso ravno prijazni"

In kadar so dnevi drugačni ;

greva najraje na najin hrib. Četudi bolj vzpetina kot hrib in  čeravno samo s štiriindevetdesetimi  metri vzpona.  Začneva na izhodišču in sprehodu na vrh praviva vzpon.  Sestop vedno poteka po drugi poti. Torej delava krožne ture. Recimo.

Na najinem hribu imava tudi najine veverice  

 in najinega laboda. 

Na najinem hribu "dežuje" kostanj in princeska vedno zalaja, če pade kak preblizu naju.

Vrh najinega hriba je pitnik za kužke in princeska se tam vedno odžeja s svežo vodo.

Na drugi strani najinega hriba domujejo divje in eksotične živali in tudi tiste sva že obiskala.

Enkrat hodiva po peščenih poteh in drugič po uhojenih bližnjicah. Včasih lomastiva po gozdu in ugibava, kje bova prišla na plano. Tudi izgubiš se lahko na najinem hribu in takrat moraš daleč naokoli, da prideš na izhodišče.

Velikokrat sva sama, še večkrat se delava da sva. Sama.

Enkrat nabirava metre v širino in drugič v višino.  In tretjič oboje.

In naj si bodo dnevi takšni ali drugačni ; vedno se imava lepo.