Venček vrhov nad Soriško planino

Možic , Lajnar , Slatnik , Dravh

      V kopnem, pohodniško, segajo spomini na moj zadnji obisk teh vrhov v osnovnošolska leta. 

      Desetletja nazaj, pa še kako leto za povrh.        

          Letos pa, kdo bi si mislil, to soboto že v tretje in prepričan sem, da ne zadnjič.

         Prvič v mesecu maju, v četvero, z dvema psičkoma.  Turoben dan, turobno vreme, turobni spomini.

          Drugič  sredi julija, s sposojenim psičkom. Sončen dan, prešerno razpoloženje, prijetni spomini.
          In sladoled, veliko sladoleda.




             Tretjič pa minulo soboto. S princesko. V prekrasnem, toplem, pozno oktobrskem dnevu.








            Na Možica sva pristopila pasje hitro, potem pa zložno in složno obrala še preostale vrhove. 

   

                  Videlo se je dlje od daleč in očak je bil pobeljen in grapa je bila čudovita kot vedno.

                  Lepo je bilo, je in bo.  Tu in tam. Poprej, sedaj in kasneje.

                                            In midva se bova vračala.  Sem in tja. In drugam.