Kdaj se bo končalo, pa ne bi znal povedati. Prav lahko se zgodi, da ne bom nikoli vedel, katera je bila moja zadnja tura.
Obiskal sem marsikatero vzpetino in se povzpel na marsikateri vršac. Vonjal zrak obmorskih vzpetin in andskih šest tisočakov. In vse tisto vmes, kar je tako neizmerno lepo, vedno znova in vedno drugače.
Popotništvo, pohodništvo, planinstvo in gorništvo. Lažja pleza v skali poleti in strme grape v snegu in ledu pozimi. Čudovito turno smučanje. Moderno ferattarstvo. In ljuba mi brezpotja.
Potem pa srečanje z M., z njenima kužkoma in prve skupne ture. Prve pasje ture zame. Nepozabno.
Ko že misliš, da prav veliko novega ali drugačnega ne moreš več doživeti, te zadene kot strela iz jasnega. In ti je všeč in se imaš fajn in bi to počel znova in znova. Se po pasje potepal po gorah, s svojim kužkom seveda.
Konec minule zime je bilo, mraz je že popuščal in pomlad je trkala na duri. Nekje, kdo bi se spomnil kje, na eni od tur z M. in njenima psičkoma, je beseda nanesla na možnost, da bi lahko posvojil psičko. Beseda je dala besedo, vzel sem si čas za razmislek in premislek, želje in pričakovanja so se počasi sestavljale v celoto in . . .
V začetku avgusta je bilo, ko smo se odpeljali daleč tja v Francijo, skoraj do španske meje.
Takoj sva si bila všeč in tudi žogica, s katero sem jo "podkupil" , je bila ta prava.
Doma sva začela z raziskovanjem okolice, nadaljevala z obiskovanjem parkov in kaj kmalu sem princesko odpeljal na prvo planinsko turo. Bilo ji je všeč, vsaj po iskricah v njenih očkih sodeč.
Še hodiva in še bova hodila. V gore in ne samo v gore.
Moja princeska je PRT. Parson Russell terierka. Na najinih potepanjih je Planinska Russell terierka
Ni komentarjev:
Objavite komentar