Vsak zvok odzvanja zase.
Vsak šum se vrača vase.
Ko vržeš kamen, zaječi.
Ko pade kaplja, zadoni.
Ko list se zgane, zatrepeče.
Ko solza kane, je tišina.
( Saša Pavček )
Ko sem se pozimi potepal na Muezu in Monticellu, nedaleč stran, sem bil prepričan, da se bom na Cimadors Alto odpravil še pred poletjem. Pravzaprav ne samo nanj, še dva lepa potepa sem načrtoval nad dolino Val Aupa. Potem pa je bilo drugih gora, hribov in dolin, tudi morja in jezer toliko, da smo morali drug drugega počakati vse do danes.
Sneg, ki je zapadel ne samo v visokogorju, je bil zagotovo eden od dejavnikov, ki je narekoval izbiro ture in ne prvič sva se na potep odpravila drugam, kot sem še nekaj dni nazaj predvideval, da se bova. Tudi nižje.
Po sila ozki, strmi in zaviti cesti sva se v soboto iz Grauzarie pripeljala v Badiuz, kjer se je pričel in nekaj ur kasneje končal najin potep.
Slikoviti Borgo di Mezzo, deset minut hoje kasneje, je bil kot izumrl. Nikjer nikogar, le pasje bevskanje se je slišalo nekje na koncu zaselka. V hladnem jutru in v ozračju, nasičenem z vlago, sva začela potep. Kmalu so skozi meglo prodrli prvi sončni žarki in le nekaj sto metrov višje sva uzrla modro nebo in sonce je prijetno grelo. Zaradi nedavnih padavin je bilo vse razmočeno, tudi namočeno, zato je po poti ponekod tekel potoček in zato sva bila pošteno mokra, tam, kjer sva morala skozi visoke trave in ali grmičevje.
Na planini, kjer je bila v osojah slana, sva se ustavila le toliko, da sva se malce odžejala in da sem si ogledal notranjost zavetišča, potem pa nadaljevala navkreber.
Pot je bila strma in po globokem listju, kjer se je princeski udiralo prek gležnjev, nama je pošteno spodrsavalo ; bilo je skorajda kot na melišču, dva koraka navzgor, pol koraka nazaj. A sva zmogla, kot sva zmogla vršni del, kjer je bilo na poti za dva do tri prste snega in kjer ni drselo nič manj. Ko sva prišla na vrh in sem postal pri križu, me je preplavilo morje občutij ; razgledi na zasnežene gore, toplo sonce na nebeško modrem nebu in tišina, neverjetna tišina, so segli globoko v srce. Kaj bi dal, da bo moj zadnji pogled uzrl nekaj tako lepega.
Cimadors Alto je še enkrat potrdil tisto, kar mi je že dolgo znano: ni se potrebno povzpeti na najvišjega, da bi videl daleč in veliko. Pogosto nižji stojijo tam in tako, da imaš obojega zvrhan koš.
Princeska me je počakala pri križu, ko sem na hitro stopil na sosednji vršič, nekaj metrov vstran, da naredim nekaj posnetkov, potem pa sva se odpravila nazaj. Da bi posedala na snegu nama ni dišalo, zato sva sestopila do planine, kjer sva se na klopi pred zavetiščem nastavila soncu in se okrepčala.
Med sestopom se je vreme slabšalo, sonca je bilo vse manj in več kot vesel sem bil, da sva bila ob pravem času na pravem mestu, to je na vrhu.
V Borgo di Mezzo sva si ogledala še lično cerkev, ki stoji na robu zaselka, potem pa vsled čudovitega dne prešerne volje odštorkljala nazaj v Badiuz.
Navzdol grede se je cesta zdela malce manj ozka, strma in zavita, ko pa sva nekaj kasneje prišla na Pontebbano, je bilo kot da sva že skoraj doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar