. . .
Jesenski dež, ki neprestano pada,pripoveduje žalostne povesti;
kot star popotnik je, ki mi na cesti
težave svojih mračnih dni razklada.
( Lili Novy )
Čeravno sva bila včeraj, v četrtek, ves dan zdoma in četudi sva danes šele uro po polnoči legla k počitku, nama ni bilo ne odveč, ne težko, vstati nekaj po sedmi in uro kasneje odrajžati na nov potep. Ker se vremena nočejo zjasniti, sva spet odpotovala bližje in nižje, upajoč, da bo jesen še zmogla kakšen lep dan in bova midva še mogla daleč in visoko.
Na oni strani tunela sva morala pokazati dokumente, bilo je kot v nekih drugih časih, da sva mogla in zmogla do Žabnice, kjer je bilo izhodišče za najino turo. Vreme je obetalo, mraza ni bilo, tako da sem koj, ko sva prek travnika prišla do gozdne ceste, jopico zamenjal za brezrokavnik in skoraj samo v kratkih rokavih nadaljeval vzpon.
Obema se je poznal prejšnji dan, zato je bil najin korak krajši in počasnejši kot običajno, da sva bila počasna, pa kljub temu ne bi upal reči. Do hudournika, kjer sva zapustila cesto in nadaljevala po peš poti, sva se razmigala in ogrela, tako da je hoja postala živahnejša, precej strmemu terenu navkljub.
Tam, kjer je bilo najstrmeje, je bilo tudi najbolj blatno in kdo ve zakaj je princeska tam še najbolj hitela. Ne prvič tako. Ko sva zmogla do grebena Požganega robu sva malce počila in se razgledala, potem pa kanček počasneje nadaljevala vrhu naproti. Gob ob poti je bilo toliko različnih, da bi tisti, ki jih poznajo, več kot prišli na svoj račun. Pot je bila do pašne ograje zložnejša, tam pa se je spet postavila bolj pokonci in ko sva prišla do manjšega melišča nedaleč pod vrhom, postala precej strma. Melišče sva prehodila ob robu, da se nama je manj drobilo pod nogami, nad njim pa sva morala samo še skozi poseke v rušju in že sva zagledala križ vrh Rjavce.
Tokrat se nama je nekaj hitrejša hoja obrestovala, slabi dve uri sva potrebovala do vrha, saj je sonce sijalo le slabe pol ure in to le tisti čas, ko sva bila zgoraj. Čudovito. Tudi razgledov sva bila deležna, proti Vrtači in v dolino se je kar daleč in kar veliko videlo, v smeri Stola pa so bili oblaki trdovratni in od razgledov ni bilo kaj dosti, oziroma nič. Kot martinčka sva se nastavljala soncu, vmes malce pozobala in popila in ko je sonce pričelo izgubljati na moči in toploti, sva se počasi odpravila nazaj v sivi vsakdan.
Do gozdne ceste sva se po koreninah in kamenju bolj drsala kot hodila, saj je bila pot razmočena in blatna, po cesti pa sva zmogla sprehajalno počasi do travnikov in prek njih do avta.
Ko se narava spomladi prebuja, nas razveseljuje v petdesetih odtenkih zelene. Jeseni, ko se odpravlja k počitku, nas razvaja v petdesetih odtenkih zlato rjavo rumene.
Kdo ve, koliko belih odtenkov nam bo namenila pozimi ?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar