( Marie von Ebner - Eschenbach )
Tisti čas, ki nama ga je nesmiselno prestavljanje ure podarilo, se nama je zdelo smiselno preživeti v topli postelji. Kljub temu sva točno ob uri odpotovala zdoma.
Skoraj ob istem času kot včeraj sva prispela v Trbiž, kjer sva zavila proti Avstriji in se po Ziljski dolini zapeljala do Šmohorja, od tam pa po gorski cesti do parkirišča pod Egger Alm.
Po cesti sva se odpravila proti kočam na planini, od tam nadaljevala po drugi cesti pod najin hrib in tam prišla na pešpot, ki naju je prek sedla Schlosshüttensattel pripeljala na zahodni greben Poludnika. V gozdu je bilo na poti nekaj pomrznjenega snega, ki je bil shojen in na katerem je drselo, zato sva raje hodila tik ob, višje na grebenu pa je bila pot kopna in se je bilo užitek vzpenjati po suhih travah. Malce pod vrhom sva srečala nekaj njih, ki so sestopali, tudi dva kosmatinca sta bila med njimi in ko sva stopila pod križ na vrhu sva bila sama.
Dolgo časa sva posedala zgoraj, pustila soncu da naju razvaja, malce pojedla in popila in uživala v čudovitih razgledih. Ker so vrhu namerili tisočdevetstodevetindevetdeset metrov v višino, sem moral princesko vzeti v naročje, da je tudi ona vdihnila nekaj visokogorskega zraka.
Ko sva dobila družbo smo prijetno poklepetali, potem pa sva se odpravila navzdol. Sestopila sva v drugo smer, po severovzhodnem grebenu do Poludniger Alm, od tam pa malce po gozdni cesti in malce po pešpoti do prekrasnega jezera Egger Alm See, kjer sva si še enkrat privoščila daljši počitek.
Čudovito je bilo posedeti nad jezerom, obsijan s soncem in zatopljen v spomine. Princeska običajno sili v vodo, saj je navdušena plavalka, tokrat pa se je povsem mirno sprehajala tik jezera, niti tačk ni namočila vanj. Je že vedela zakaj.
Na planini sva si ogledala še nekaj starejših koč in cerkev nad njimi, potem pa počasi stopila še tisto nekaj malega nazaj do izhodišča.
Kar prav sem storil, da sem z obiskom Poludnika odlašal tako dolgo. Poleti je gneče preveč, živina je na paši, sedaj, po koncu sezone, pa je bilo nas pohodnikov le nekaj in sprehajalcev ob jezeru ne dosti več. Nekoč bi se bilo lepo sprehajati tod pozimi, na smučeh. A kaj, ko je cesta pozimi zaprta, peš iz doline pa je tako zelo daleč in visoko. Kdo ve . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar