v mračne jesenske dni.
Jaz pa hodim v samoti
in me duša boli.
( Anica Černej )
Želel sem si, da bo današnji dan nekaj posebnega, da bo zadnji oktobrski dan lep spomin na lani, ko sva se na taisti dan z mojo pikico zadnjič odpravila v hribe. Ne vedoč, da je zadnjič ...
Tokrat sva se zapeljala skoraj do konca ceste, čeravno je bil makadam precej načet in četudi je nekajkrat malce zaropotalo pod podvozjem in pustila vozilo tik pred zgornjo planino.
Okoliške gore so žarele v jutranjem soncu, ko sva začela in občutja so bila taka, da sem vedel, da bo dan imeniten.
Prešerne volje in ubranega koraka sva se hitro povzpela do škrbine, sedelca Arvenis, kjer sva se razgledala glede nadalje poti, potem pa nič manj prešerno in ubrano opravila še z drugo polovico vzpona in ni minila ura hoje, že sva sedela vrh Monte Tamaia.
Ni jih besed, ki bi zmogle opisati razglede v gorah na tak dan, potrebno jih je doživeti. Prav dolgo se nisva zamudila zgoraj, saj sem imel še precej za bregom in je bila še dolga pot pred nama.
Nazaj do škrbine sva bila hitro, tam pa sva zavila na drugo stran, proti planinama Agareit in Meleit, do kamor sva imela dobrih tristo metrov sestopa. Kaj to pomeni nazaj grede sem vedel, ali je princeska tudi, ne vem.
Malce za planino Meleit sva prišla na že znano pot, saj sva tam hodila spomladi, ko sva zaradi slabih snežnih razmer obrnila malce pod Monte Daudo. Tokrat nama ni nič ponagajalo, vse je bilo še lepše in prijetnejše, kot bi si lahko želel in po uri in pol preganjanja dol in gor sva sedla na suhe trave tik križa vrh Monte Daude.
Ko sem ležal na suhi travi, tako, da sem se zmogel daleč, res daleč razgledati, sem pomislil, da so pravzaprav to, sedaj in tu, nebesa. Veliko rumeno sonce na nebeško modrem nebu, rahel vetrc in tišina, ki šepeta, če ji le znaš prisluhniti. Kako lepo je lahko življenje . . . in kako kruta zna biti usoda. Oziroma tisto, kar mislimo, da usoda je.
Ko sva se naužila sonca in tišine, ko se je srce umirilo in se je duša spočila, sva sestopila na sedelce Meleit in tam spet zagrizla v breg. Nazaj do sedelca Arvenis kake hude strmine pravzaprav ni bilo in tudi tistih tristo in nekaj metrov vzpona sva zmogla lažje, kot sem mislil, da jih bova.
Počitek in izdatno okrepčilo na Monte Daudi sta se nama obrestovala in ko sva prišla nazaj na že znano pot sva, ne da bi počila in ne da bi upočasnila korak, nadaljevala na Monte Arvenis. Ni minilo dosti časa in tudi daleč ni bilo, da sva zagledala križ nad nama in kmalu sva drugič ta dan zobala dobrote iz nahrbtnika. Vmes sva se razgledovala po prehojeni poti, ki je bila videti kot na dlani.
Monte Tamai in Monte Arvenis sta tako blizu vsaksebi, da ju običajno vsi povežejo v eno turo, kjerkoli že je izhodišče. Monte Dauda pa je nekako izven, čisto na drugi strani, in se nanjo običajno odpravi iz Fielisa. Jaz sem jo vključil v turo (tudi) zato, ker nama spomladi ni uspelo in (tudi) zato, ker sva s princesko vajena in navajena, da kaj po najino ušpičiva. Četudi ni čisto v skladu z opisi in običaji.
Z vrha Monte Arvenisa se je lepo videlo planino, kjer sva pričela in najino vozilo, ki naju je čakalo tam blizu. S težkim srcem, vsaj jaz, sva se poslovila od vrha in prekrasnih razgledov in se napotila v dolino. Prešerne volje in ubranega koraka sva se vrnila do avta.
Dan sva zaključila tam doma, v Solkanu. Spet smo bili vsi skupaj, zato in ne samo zato smo se zapeljali nad mesto na palačinke, pred in po tem pa doma ob kavici prijetno poklepetali. Lepo se je spominjati, četudi so najlepši spomini pogosto najbolj boleči.
Nešteto svečk je svetilo v noč, ko sem pokleknil k moji pikici in ji dal svežo vejico rušja. Ji prižgal lučko, da ji sveti tam, kamor bom nekoč odšel tudi sam. Dolgo sva bila skupaj, v tihi, temni noči, preden sem se objokan poslovil od nje.
Bil je dan, kot sem si želel, da bo. Bil je nekaj posebnega, še več, bil je pravljičen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar