Tosc

Solnce sije na sive robove,
ki jih poljublja jutranji hlad,
te sive ostrine, té proste vrhove,
té imam rad.

              ( Srečko Kosovel )

Ravno ob pravem času sva s princesko odpotovala zdoma, da sva dobila še zadnje primerno parkirno mesto na koncu ceste. Ostali so morali pustiti svoja vozila na manj primernih.  

Do Konjščice nisva imela daleč in ker sva do tam imela senco, nama tudi vroče (še) ni bilo. Na planini pa je sonce že precej grelo, zato sva se tam malce osvežila in nadaljevala v kratkih rokavih. Vsaj jaz. 

Ker je princeska zmogla zložen tempo je bila hoja v užitek in čeravno se mi ni zdelo, da hitiva, sva jih kar nekaj dohitela in prehitela še pred Jezerci. Tam sva spet prišla v senco in vzpon do Studorskega prevala je bil vse kaj drugega, kot bi bil pod žgočim soncem. Zlahka sva ga zmogla, zato se na prevalu nisva kaj dosti mudila, temveč sva počasi nadaljevala najini gori naproti. 

Po krajšem spustu sva pričela z dolgim prečenjem, kjer je bilo iz ovinka v ovinek bolj vroče. Ko sva zmogla do odcepa, kjer se je najina pot usmerila strmo navzgor, je že prav poletno grelo. V nebroj okljukih sva nizala korake navzgor in ko se mi je princeskin tempo zazdel skoraj že prehud, je pričelo rahlo pihljati in hoja je bila koj precej lažja. Do vršnega platoja ni bilo daleč, kmalu sva zagledala teme očaka in nekaj korakov naprej tudi najin vrh. 

V kotanji ob poti sva našla nekaj snega, katerega sva oba malce polizala in po katerem se je princeska z naj veseljem povaljala, kmalu zatem pa že sedla na mehke trave na vrhu. Bilo nas je kar nekaj zgoraj in v takih primerih se s princesko posedeva nekam bolj na samo in se delava, da sva sama. Po tem, ko sva malce počila, sva se lotila dobrot iz nahrbtnika in kar dolgo je trajalo, da sva snedla vse, kar sva imela s seboj. Preden sva pričela s sestopom, sem se še malce sprehajal sem ter tja, da sem zmogel zajeti razglede, ki so se ponujali na vseh straneh neba.

Deset minut pod vrhom, dol grede, sva srečala prijateljico, s katero smo se potepali dan prej, ki se je s hčerko odpravila na taisto goro kot midva in od srca smo se nasmejali, češ kako majhen je svet. Da je res majhen, pa se je pokazalo še deset minut kasneje, ko sva se srečala s kar nekaj njimi, s katerimi smo pred leti turno smučali od zgodnje zime do pozne pomladi. Malce smo poklepetali in zna biti, da se prihodnjo zimo spet kam skupaj odpravimo.

Prečenje pobočij do Studorskega prevala, s krajšim vzponom vred, sva zmogla lažje, kot sem mislil, da bova, potem pa sva bila do Jezerc spet v senci, ki nama je še kako dobro dela. Od tam do Konjščice ni bilo daleč, naprej do avta še manj. 

Ko sem doma pogledal, kje vse sva se letos po domačih gričih, hribih in gorah potepala in kdaj nazadnje, sem bil osupel. To je bila šele osma tura pri nas, čeravno vse od začetka leta vsak konec tedna kolovrativa naokoli.

=> fotografije Tosc