krasna pod njim sta gozd in plan;
z neba jasneje sonce seva
kot je sijalo letni dan.
( Simon Gregorčič )
Med tednom smo se trije, ki smo se letos že potepali skupaj, zmenili za turo in ko smo vedeli kam in kdaj, se nam je pridružila še četrta in kmalu zatem še peta.
Čeravno so bili vsi sedeži v avtu zasedeni in prtljage kar nekaj, je avto kot za šalo zmogel strmo cesto do Lonic. Le tam, kjer ni bilo dovolj prostora, da bi bili s kravo vštric na cesti, je bilo potrebno malce pomoči, da se je živina umaknila, jaz se z avtom nisem imel kam. Ko smo prispeli na prelaz je bilo sončno in toplo. Tako toplo, da sem spet začel v kratkih rokavih in brezrokavniku, čeravno se je nekaj njih na pot odpravilo v dolgih rokavih in v vetrovki za povrh.
Prvih nekaj sto metrov smo morali po cesti, potem pa smo zavili v gozd in zagrizli v breg. Strmina je kmalu popustila in zložna pot nas je prek močvirnatega terena vodila proti planini, kjer stoji Casera Cordin.
Tam smo se okrepčali in odžejali, vmes prijetno poklepetali, potem pa počasi nadaljevali z vzponom. Kmalu smo zmogli do grebena, kjer poteka meja med našima zahodno in severno sosedo in kjer je sedlo Sella Cordin. Po laški strani smo nadaljevali do skoraj pod Cimo di Lanza, kjer smo zavili levo navzgor in čez drn in strn dosegli vršno pobočje Pale di San Lorenzo.
Vrh, za katerega skorajda ne veš da je vrh, saj zgoraj ni ne križa, ne kamnitega možica, le mejni kamen in strelski jarek iz nekih davnih, krutih časov.
Razgledi so bili prelestnemu dnevu primerni, tudi Monte Pelmo, na katerega se odpravljamo že nekaj let, se je imenitno videl. Ker nam ni bilo do tega, da bi posedali na snegu, bilo ga je za dva do tri prste na debelo, smo se odločili, da se bomo nastavili soncu in si privoščili počitek nižje, pri Atilovi jami.
Sestop z vrha smo prav tako opravili čez drn in strn, vsak tam, kjer se ji je, se mu je zdelo najlažje. Potem smo imeli še malo rušja in nekaj blata in kmalu smo se posedli pred vhodom v jamo, ki je bolj votlina kot jama. Sonce je prijetno grelo, vetra ni bilo in počitek je res prijal. Tudi globoko v votlino smo zmogli, saj smo imeli svetilke s seboj in ni bilo bojazni, da bi v temi zabredli v vodo, ki je tekla po dnu.
Atilovega zaklada ( klik ), ki naj bi bil po eni od legend skrit v votlini, tudi mi nismo našli.
 |
| Foto: Eka |
Nazaj do prelaza ni bilo daleč, tja smo prispeli ravno ob pravem času, da smo še zmogli posedeti zunaj na soncu in si privoščiti okusen cappuccino.
Sobotno popoldne se je prevesilo v večer, ko so se v Trbižu naše poti razšle. Ko smo se poslavljali smo se strinjali, da ne bo napak, če se kaj kmalu spet skupaj nekam odpravimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar