Monticello (La Mont, Cresta delle Betulle, 2025)

Prosinec, sobota 18.1.2025

Oni dan sem se med razgledovanjem z "belvederja" pod Cimo Tulsti spomnil na Monticello. Gledam Muzce onstran doline, pa Amariano in Creto Grauzario, kar sem mi utrne La Mont, kot tudi pravijo Monticellu. Takole na prvi spomin se mi je zdelo, da sem bil tam zadnjič lani, potem pa sem doma ugotovil, da je bilo že dve leti pred tem. Če ne bi bilo burje, radi katere ne razmišljam kaj dosti o biciklu, bi se nanj odpravil kasneje, tako pa sem pot pod noge vzel že teden dni po Cimi Tulsti. In nisem je vzel samo jaz . . .

Na poti v Možac, kjer sem za spremembo parkiral na velikem brezplačnem parkirišču ob benediktinskem samostanu Svetega Gala (Abbazia di San Gallo), sem premišljeval o nekaj hribih, ki so mi po svoje zlezli pod kožo in jih kar pogosto obiskujem. Krniška glavica, Mali Karman, Monte Festa in Cima Tulsti so vršaci, na katerih sem se že nekajkrat imel krasno, upam, da še kdaj, seveda tudi Monticello, katerega sem se danes odpravil obiskat četrtič. Vzponi in sestopi so si po eni stran na las podobni, po drugi pa je vsako doživetje enkratno, takisto spomin, hranjen za stara leta. Skozi mestece sem se sprehodil do vrtca/šole, kjer sem običajno parkiral, raje zjutraj tako, da bo na koncu bližje do avta. Za zadnjimi hišami je ozka asfaltirana cesta prešla v strm betonski klanec, ki me je kar upehal. Šele v gozdu, kjer je breg položnejši, sem ujel pravšenj korak in kot gre nadaljeval vrhu naproti.

Počasi sem vklopil avtopilota, leva desna, leva desna, in se preselil v bilo je in morda še bo. Tukaj in sedaj sem doživljal mimobežno, z eno nogo sem bil v prej in z drugo v potem. Dejansko se tu pa tam kar ustrašim, kako intenzivno se mi uspe preseliti v nek spomin in ga podoživeti, včasih, resda redko, se mi celo zgodi, da se zalotim, da se s kom, ki ga ni več na tem svetu, v mislih pogovarjam o tem in onem. Tudi vizualizacija prihodnjih potepov, naj si bodo peš ali na biciklu, je pogosto precej živa in barvita, na podlagi prebranega in videnega v knjigah ali v kakem dokumentarcu. Ni kaj, se mi dogaja.

Po mehki stezici v borovem gozdu sem jo zložno drobil v breg in počasi prišel do prvih razgledov na Chiavals in Zuc dal Bor. Do forčele, kjer so ruševine stavola Borghi in kjer se odcepi stezička proti Badiuzu, se mi je malček vleklo. Morda zato, ker sem se nekajkrat zmotil, misleč, da so ruševine za naslednjim kucljem. No, za enem od naslednjih so res bile. Sledil je strm breg, potka speljana v krasnem cik caku, zatem še malo sem ter tja in že sem bil na položnejši stezi, po kateri sem v doglednem času prišel do razpotja. Ozka in izpostavljena stezička je terjala previden korak. Kmalu za razpotjem sem nedaleč naprej uzrl dve postavi, ki sta nekaj višje nadaljevali proti vrhu po via normale, sam pa sem zavil na pot imenovano Cresta delle Betulle. 

Po krasnem grebenu, bolj slemenu, pravem brezovem gaju, sem kaj hitro zmogel do vrha. Tam onih dveh še ni bilo, kar sem s pridom izkoristil za posnetke v to in ono smer in seveda za razgledovanje. Vreme mi je bilo naklonjeno, jasno in toplo, z nekaj malega hladnejšega vetrca. Kamorkoli sem se obrnil, sem imel kaj znanega za videti, konec koncev sem v teh koncih prehodil že hudiča in pol. Med razgledovanjem in spominjanjem sta prišla gor tudi onadva, mlajši par, mož je znal par besed slovensko. Malce pokramljamo, kot običajno vreme in pot na vrh, pa okoliške gore, potem pa skoraj v en glas pojamramo, da kje za vraga je sneg, da bi se kaj turnosmuškega opravilo. Nekako smo soglašali, da bi kak snežen breg ali vrh še najlažje našli v Visokih Turah. Onadva sta sedla k počitku na vrhu, sam pa sem si zaželel samote, zato sem se poslovil in se odpravil dol ven. 

Nekaj nižje, še nižje od votline, sem ob poti našel sončen kotiček z visokimi suhimi travami, ki so imenitno sedle pod ta zadnjo. Pol sendviča sem snedel, ostalo sem prihranil za kasneje. Okrepčan in spočit sem nadaljeval s sestopom, kar se zgodi tisto iz uvoda: In nisem je vzel samo jaz . . . Nasproti pride večja skupina in mož na čelu mi začne ves vesel nekaj razlagati, pri čemur mu ostali glasno pomagajo. Moža pogledam bolje, bil sem brez očal, in prosim, da povedo še enkrat. Glej ga zlomka, šlo je za tisto skupino, ki sem jo srečal natanko pred tednom dni na Cimi Tulsti. Le da jih je bilo danes samo šest, trije pari, zadnjič pa vsaj dva para več.Smo se nasmejali, prav vsi, od prve do zadnjega, ko so dejali, da so me že na daleč spoznali radi mojega klobuka. Do naslednjič, smo se poslovili nasmejani do ušes, in šli vsak svojo pot. Sestop do La Force (Forca di Monticello), kjer stoji lična kapelica, je bil uživaški, podobno kot od stavola Borghi gor, krasna pot v pravljičnem gozdu. Tu (in ne samo tu) se vedno počutim, kot bi bil v nekem drugem času, desetletja tega, če ne več. Sploh med sestopom, ko s poti uzrem vasici Moggessa di Qua in Moggessa di Là. Eni jim pravijo zapuščene, drugi pozabljene, spet tretji vasici duhov. Moggesi deli potok Rio del Mulin, radi njega nikoli nista bili združeni v eno vas, od tod tudi imeni di Qua in Di Là.

Pri kapelici sem malce postal, pomislil na to in ono, tudi na to, da si Moggese po dveh peš obiskih (mar niso bili že trije, nisem povsem prepričan) obetam obiskati tudi na biciklu iz Val Aupe, po beli cesti kakopak. Pod kapelico me je čakalo nekaj bolj podrte poti, že zadnjič mi je bil ta del zoprn, potem sem šel mimo bicikla, ki še kar kljubuje zobu časa, in že sem  onstran potoka zagledal krasno kmečko poslopje. Tam sem vedel, da bom kmalu pri mostičku, poleg katerega sem se namenil zadnjič počiti in res sem nedolgo zatem že mlel, kar je še ostalo od sendviča. Sončen kotiček ob vodi, prijetno topel dan, mir, tišina, le glasno žuborenje potočka pod mostom, kjer je v strugi tudi nekaj slapičev. Imenitno. 

Potem sem imel še kake četrt urce do prvih hiš v Možacu, tam pozdravim nekaj njih poleg vodnjaka, in podobno dolgo naprej do samostana oziroma avta. Precej domač mi je Možac, nič čudnega, po nekaj obiskih La Monta in Mogges ne gre drugače. 

Domov grede sem precej razmišljal o skorajšnjem obisku Trente, o pogrebu, na katerega se odpravljam, na že tretjega v zadnjih letih. Domačini se poslavljajo, leta naredijo svoje, po vsaki smrti, pogrebu, se vse bolj zavedam, da nikoli več ne bo, kot je bilo.

-> fotografije Monticello (La Mont, Creste delle Betulle, 2025)

-> posnetek prehojene poti

Cima Tulsti (↗ Martinji Las , ↘ Ravanca)

Prosinec, sobota 11.1.2025

Med prazniki sem imel časa na pretek, po dolgem času sem vzel v roke nekaj papirnatih zemljevidov. Par potepov, ki si jih obetam že več let, in nekaj tistih, ki sem jih že, pa so malce ušli iz spomina. In gledam zemljevide ino poti na vrhe, kar me prešine, da bi bil čas, da se na ljubo mi čimo odpravim po drugi poti. Kaj hitro sem našel, kar sem želel, za vsak slučaj pot vnesel v navigacijski app, nato pa počakal na primerno vreme in se danes odpravil na pot.

Za izhodišče sem določil zaselek Martinji Las, do kamor sem se sprehodil po asfaltni cesti iz Ravance, kjer sem na placu pred cerkvijo pustil avto. Za zadnjimi hišami, ki bolj kot ne služijo počitniškim namenom, sem udel staro mulatjero. Do bližnjega potočka položno, nekaj naprej pa sem zavil levo in nadaljeval gor ven po dokaj strmem slemenu. Če me je vse do zadnjih hiš precej zeblo, me je tu nekje sonček že dovolj pogrel, da sem pospravil rokavice in jakno, klobuka pač ne. Kmalu sem zmogel dovolj visoko, da sem uzrl kaninske gore, zasneženi vršaci so se bleščali v soncu. Strmina se je sčasoma unesla, po čudoviti mulatjeri sem kar hitro zmogel do velikega kmečkega poslopja Stallo Bucaviza. Dobro ohranjena stavba verjetno ne služi več svojemu namenu, kdo ve, poleg tega v bližino ne pripelje nobena bela cesta, kot je običajno pri drugih stavolih, ki bi olajšala oskrbo in dostop. Tudi nobene markirane poti ni daleč naokoli, tako da jih prav veliko ne hodi tod mimo. 

S potepom sem nadaljeval po lepo razvidni mulatjeri levo od poslopja in kmalu pričel oprezati za razpotjem, kjer bom moral zaviti v desno. Grem počasi, pridem do suhe struge potoka, kjer se mi zazdi, da sem predaleč. Vzamem telefon v roke, pokukam na zemljevid in vidim, da moram res nekaj malega nazaj. Če bi nadaljeval po tej krasni mulatjeri, bi prišel na pot, ki vodi na čimo iz Ravance, ne dosti višje nad pokopališče. Nekaj deset metrov sem šel nazaj, res ne dosti, in hitro udel pravo pot. Odcep je slabše viden, ozka stezička zavije ostro v desno, skoraj v smer prihoda, in je že na začetku precej strma. Če do stavola ni bilo nobenih "bolli rossi" ob poti, sem tod kaj kmalu na drevesu zagledal svetlo zeleno znamenje, recimo  mu "bolli verde", le ti so se potem tu pa tam pojavljali na drevju vse do blizu vrha.

Pot je kmalu postala strma, tako kot nižje je vodila po slemenu, za razliko od tiste iz Ravance sem bil tod precej več na odprtem svetu, kjer sem imel prelestne razglede, pa tudi sonček me je prijetno grel. Kar smejalo se mi je od vsega lepega, sila zadovoljen sem bil, da sem našel in se odpravil na to pot. In to že precej pod vrhom, ko sem enkrat zmogel nanj, je bilo navdušenje nad novo potjo še večje. Vzpon mi je šel dobro od nog, strmina je počasi popustila, prišel sem pod vršna pobočja, kjer so bile visoke trave poprhane s snegom. Od tod do vrha sem moral nekajkrat popaziti, da sem sledil stezi, ki se je tu pa tam izgubila v visokih travah ali pod snežnim poprhom, a se jo je dalo slutiti, tako da sem šel ves čas bolj ali manj v pravo smer. Čez travnike sem prišel v redek gozd in od tam kaj hitro do nekakšnega sedelca, od koder je pogled že zmogel uzreti gore na drugi strani, tod sem že vedel, da je do vrha samo še malenkost.

Nekaj višje zaslišim glasove, malce naprej stopim na vršno pobočje in se po nekaj korak osuplo ustavim. Vse polno njih na vrhu, vsaj deset, verjetno več. Stopim do obeliska oziroma znamenja na vrhu, jih pozdravim, posedali so vse naokoli, le en mož je stal tam blizu. Pristopi in me nekaj vpraša, ko mu povem, od kod sem in da mi laško ne teče najbolje, počasneje ponovi vprašanje, od kod sem prišel gor. Na telefonu mu pokažem, kje sem imel izhodišče in dodam, da bom sestopil v Ravanco. Potem da beseda besedo, nekako mi je šlo in sva lepo poklepetala. O Reziji, o tem, od kod sem, pa kaj vse je kdo že prehodil v Reziji in tod blizu. Nato je tudi on sedel k počitku, sam pa sem stopil na bližnji "belvedere" in se razgledal na dolino in v smeri Amariane, Grauzarie in še marsičesa. 

Ciao skupini, pomahamo si v slovo, in že sem sestopal. Tod je bilo snega nekaj več, rahlega kot puh, užitek je bilo hoditi po njem. Do sedelca Forchia ni bilo daleč, tam sem zavil proti Ravanci, do katere ni bilo daleč. Potočki do doline so bili kar vodnati, tistega, kjer je nad njim razpelo na drevesu, sem moral preskočiti z zaletom. Še preko zadnjega, pa malo gor, pa navzdol skozi smrekov gaj in mimo velikega križa do božje njive in križevega pota, zatem do avta samo še streljaj.

Krasno je bilo, še danes se mi smeje, kako čudovito pot vzpona sem našel. Zagotovo se vrnem, verjetno vračam, naslednjič poiščem drug sestop, naslednjič od naslednjič pa morebiti najdem še kaj novega za navzgor.

-> fotografije Cima Tulsti (↗ Martinji Las , ↘ Ravanca)

-> posnetek prehojene poti